Anksioznost oziroma tesnoba

Anksioznost se lahko opisuje kot neprijetno občutje telesne in psihične napetosti ter hkrati zaskrbljenosti, ki je usmerjena v prihodnost. Po slednjem se anksioznost se pomembno loči od strahu in panike po temu, da sta strah in panika usmerjena na trenutno situacijo tukaj in zdaj in nas pripravljata na takojšnji odziv (boj ali beg). Je občutje, ki je vključeno v širok spekter psihopatoloških motenj, sočasno pa lahko anksioznost spremljajo fizične bolezni ali težje duševne bolezni [1]. Barlow [2] anksioznost opiše kot difuzno kognitivno-afektivno strukturo, ki sestoji v negativnem ciklu povratnih informacij, za katerega so značilni visok negativni efekt, občutek, da se zunanji in notranji dogodki godijo na nepredvidljiv način in da jih ne moremo kontrolirati ter tudi škodljivo preskakovanje pozornosti, Lamovec [3] pa kot stanje, za katerega je značilno povečanje ravni vzburjanja, pri kateri prevladuje aktivnost simpatičnega živčnega sistema in v zmerni obliki predstavlja normalen odziv na stre, lahko pa postane tudi osebnostna poteza, ki jo označujemo kot nagnjenost k anksioznem odzivanju v večini situacij [4].

Najpogostejši in moteči simptomi anksioznosti so doživljanje iracionalnega strahu in panike, ki lahko pomembno zaznamujejo kakovost življenja posameznika in njegovo funkcioniranje [5]. Za anksiozne motnje so predvsem zaradi značilnih pretiranih strahov in tesnobe povezane tudi vedenjske motnje, pri čemer se anksiozne motnje med seboj razlikujejo v vrstah predmetov in situacij, ki pri posamezniku povzročajo intenzivnejšo anksioznost in jih diagnosticiramo le, kadar simptomov ni moč pripisati fiziološkim učinkom katerih od zdravil ali drugemu zdravstvenemu stanju. Dvakrat pogosteje se z njimi soočajo ženske in mnoge od anksioznih motenj se razvijejo že v času otroštva in se, v kolikor niso zdravljene, lahko stopnjujejo. Lahko so prisotni tudi napadih panike, ni pa nujno, ker so lahko med drugim tudi posledica drugih duševnih motenj [6]. Značilno vsem anksioznim motnjam je, da se oseba izogiba situacijam, ki pri njej zbujajo strah.

Anksiozne motnje pri človeku povzročajo hudo stisko, ki ga ovira na več življenjskih področjih. Pogosto se zgodi, da se anksioznosti pridruži še depresija [7]

V nadaljevanju so navedeni najpogostejši simptomi anksioznosti, ki so lahko zelo neprijetni in se pogosto poslabšajo, če je oseba izpostavljena stresu [8]:

• nemir, občutek, da si »na robu«,
• hitra utrujenost,
• težave pri koncentraciji, motnje koncentracije, občutek »prazne glave«,
• razdražljivost,
• mišična napetost,
• glavoboli,
• tresavica, trzanje,
• omotičnost, slabost,
• težave pri dihanju,
• potenje, vročično oblivanje,
• sprememba apetita,
• pogosto odhajanje na stranišče,
• oseba se pogosto hitro prestraši ali vznemiri,
• občutek cmoka v grlu, težave pri požiranju,
• nespečnost, nemirnost, napetost mišic, motnje spanja (težave pri uspavanju, ohranjanju spanja ali pa nemiren, nezadovoljiv spanec.

Po klasifikaciji DSM-V se med anksiozne motnje uvršča: separacijsko anksiozno motnjo, selektivni mutizem, specifične fobije, socialno anksiozne fobije, panične motnje, panične napade, agorafobije, generalizirane anksiozne motnje, z zdravili povzročene anksiozne motnje, panične motnje zaradi drugih medicinskih stanj, druge specifične anksiozne motnje, druge nespecifične anksiozne motnje [6].

Najbolj pogoste anksiozne motnje so:

• Generalizirana anksiozna motnja: vsesplošna in trajna zaskrbljenost, tesnoba in napetost. se kaže kot neopredeljen strah oziroma prosto lebdeča tesnoba, pretirana skrb oziroma zaskrbljenost posameznika zaradi njemu pomembne stvari, nervoznost, napetost, pričakovanje nevarnosti. Takšne osebe pogosto ovirajo slabša koncentracija, duševna in mišična napetost, nelagodje, nemir, razdražljivost, potenje, vrtoglavica, pritisk v prsih, hitra utrudljivost in motnje spanja [9].
• Socialna anksioznost: oseba z diagnozo socialne anksiozne motnje je boječ ali zaskrbljen ali se izogiba socialnim interakcijam in situacijam, ki vključujejo možnost, da ga druge osebe proučujejo, ocenjujejo ali kritično opazujejo. To vključuje socialne interakcije, kot so srečanja z drugimi osebami zunaj svoje družine, situacije, v katerih lahko druge osebe posameznika opazujejo pri hranjenju in pitju (navadno v javnih prostorih), in situacije, v katerih posameznik opravlja neko dejavnost pred drugimi osebami. Kognitivno razmišljanje posameznika se pogosto nanaša na razmišljanja, na primer, da ga bodo druge osebe negativno ocenile oziroma vrednotile, da ga bodo sramotile, ponižale ali zavrnile ali da ga bodo druge osebe užalile [6]. Socialna anksioznost je označena tudi kot negativni odziv, odpor do socialnega okolja, interakcij ali izpostavljanja v javnosti, ki lahko vključuje negativne evalvacijske, ocenjevalne skrbi, pomanjkanje zaupanja v lastne sposobnosti pri komunikaciji z drugimi, izogibajoče vedenje, povečan fiziološki odziv in/ali omejeno funkcioniranje [10, 11].
• Panični napad: o paničnem napadu govorimo tedaj, kadar je povezan z anksioznostjo, ki sproži napad panike in ga ne izzove obstoj nekega telesnega obolenja ali delovanje psihotropnih substanc. Napadi panike so lahko pri osebah z anksiozno motnjo enkratni, pogosteje pa se po prvem napadu panike ponovijo, v vmesnem obdobju pa se osebe soočajo z intenzivnim in onesposabljajočim strahom pred naslednjim napadom [12].
  Panični napad vsaj enkrat v življenju doživi okoli 30 % ljudi, pri čemer se pri približno 3 % oseb razvije v panično motnjo [13]. Osebe s panično motnjo navadno doživljajo ponavljajoče se napade intenzivnega strahu, ki se pojavijo iznenada, nenapovedano, brez zunanjega razloga in brez realne ogroženosti. Panični napadi se lahko pojavijo večkrat tedensko ali celo nekajkrat na dan in pomenijo veliko funkcionalno oviro. Osebe, ki pogosto doživljajo panične napade, navadno razvijejo močan strah pred naslednjim napadom. Prvi panični napad pri osebi je navadno pogojen s stresno situacijo: odhod od doma, težave v odnosih, bolezen ali operacija, menjava okolja, službe, povečanje odgovornosti in drugo. Telesni odzivi, ki se pojavijo pred paničnim napadom, osebe navadno zbegajo in si jih pogosto napačno razlagajo kot katastrofalno nevarnost. Navadno se osredotočijo na povišan in močnejši srčni utrip in iz tega sklepajo, da imajo srčni napad. Zaradi takega sklepa še povečajo pozornost na telesne odzive in povišan srčni utrip, zaradi česar se anksioznosti oziroma zaskrbljenost intenzivira, posledično pa tudi telesni odziv. Srčni utrip se še dvigne, telesni odzivi so še močnejši in sklene se krog, ki lahko pripelje do paničnega napada. Osebe, ki so doživele panični napad, so navadno ves čas pozornejše na svoj srčni utrip in že pri manjših spremembah utripa lahko pride do opisanega kroga, ki privede do paničnega napada [14].
  Panični napadi dosežejo polno izraženost v približno 10 minutah. Ljudje se pred paničnim napadom in med njim pogosto soočajo z naslednjimi simptomi: občutkom nenadne nevarnosti in potrebe po begu, razbijanjem srca, bolečinami v prsih, tresenjem ali trepetanjem, vrtoglavico, omotičnostjo, slabostjo v trebuhu, s težavami pri dihanju, občutkom stiskanja v grlu, mravljinci ali otrplostjo rok, rdečico, občutkom mrazenja, prisotno je potenje, pogosti so občutek nerealnosti ali ločenosti od telesa ter strah pred izgubo kontrole, strah pred norostjo ali neprimernim obnašanjem in strah pred smrtjo. Panični napad namreč lahko sproži enake simptome, kot jih poznamo pri različnih bolezenskih stanjih.
• Fobije: pri fobijah oseba doživlja strah, ki je pretiran glede na situacijo in posameznik se objektom, ki mu povzročajo tako močno tesnobo, izogiba. Gre za skupino motenj, kjer se tesnoba pojavi samo v določenih specifičnih okoliščinah kot na primer: strah pred zapuščanjem doma, vstopanjem v trgovine, množico, javnimi prostori, strah pred bližino živali, višino, temo, letenjem, zaprtimi prostori, uporabo javnih stranišč, … [15]
• Posttravmatski stresni sindrom: Gre za stanje anksioznosti, ki je posledica zelo travmatične izkušnje, npr. vojne, nasilja ipd. Posameznik lahko v mislih vidi slike iz travmatične izkušnje, sliši glasove, skratka nenehno podoživlja nelagodje. posttravmatsko stresno motnjo (PSTM), in sicer:
  • hiperbudnost,
  • hipervzburjenje,
  • disociacije,
  • čustveno omrtvičenje,
  • podoživljanje travmatičnih dogodkov [16].
• Obsesivno-kompulzivna motnja: Sestavljena je iz dveh osrednjih simptomov, obsesij ali prisilnih misli in prisilnih dejan in gre za ponavljajoče se misli in vedenja, s katerimi oseba blaži tesnobo. Sooča se z obsesivnimi mislimi, ki so nehoteno razmišljanje, predstave, podobe ali impulzi, ki se ponavljajoče vsiljujejo v zavest in se jim oseba ne more upreti, čeprav se zaveda njihove nesmiselnosti. Oseba doživlja, da prisilnih misli ne more kontrolirati niti se jim izogniti, povezano pa je z intenzivno anksioznostjo, ki jo takšne misli vzbudijo v človeku, saj so običajno povezane z nečim, kar zanj ni sprejemljivo (npr. koga poškodovati). Intenzivno doživljanje anksioznosti taka oseba nadzoruje s kompulzijami v obliki vedenja (npr. štetje, umivanje, preverjanje) ali v obliki miselnih dejanj (npr. molitev, ponavljanje besed), ki so ponavljajoča in ritualna [1].

Raziskave tudi kažejo, da več kot 50% oseb z eno ali drugo motnjo doživlja tako simptome depresije kot tudi simptome anksioznih motenj [7].

Uporabljena literatura:

1. Erzar, T., Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. 2007, Celje: Celjska Mohorjeva družba.
2. Barlow, D.H., Anxiety and its disorders : the nature and treatment of anxiety and panic. 2004, New York: Guilford Press.
3. Lamovec, T., Prirocnik za psihologijo motivacije in emocij. 1988, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
4. Hribar, M., Razmejitev anksioznosti (tesnobe) od nekaterih sorodnih fenomenov. Psiholoska obzorja, 2007(16): p. 75-88.
5. Rapaport, M.H., et al., Quality-of-Life Impairment in Depressive and Anxiety Disorders. American Journal of Psychiatry, 2005. 162(6): p. 1171-1178.
6. American Psychiatric, A., A. American Psychiatric, and D.S.M.T. Force, Diagnostic and statistical manual of mental disorders : DSM-5. 2013.
7. Hirschfeld, R.M.A., The Comorbidity of Major Depression and Anxiety Disorders: Recognition and Management in Primary Care. Primary Care Companion to The Journal of Clinical Psychiatry, 2001. 3(6): p. 244-254.
8. NIMH, T.N.I.o.M.H. Anxiety Disorders. 2016; Available from: https://www.nimh.nih.gov/health/topics/anxiety-disorders/index.shtml.
9. Dernovsek, M.Z., et al., Ko te strese stres : kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. 2006, Ljubljana: Institut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
10. Anhalt, K. and T. Morris, Parenting Characteristics Associated with Anxiety and Depression: A Multivariate Approach. Vol. 5. 2008. 122-137.
11. Beidel, D.C. and S.M. Turner, Shy children, phobic adults : nature and treatment of social anxiety disorder. 2007, Washington, DC: American Psychological Association.
12. Eric, L., N. Bacic, and M. Mozina, Psihodinamicna psihiatrija. Del 2, Del 2. 2010, Ljubljana: Hermes IPAL.
13. Kessler, R.C., et al., The epidemiology of panic attacks, panic disorder, and agoraphobia in the National Comorbidity Survey Replication. Archives of general psychiatry, 2006. 63(4): p. 415-424.
14. Bourne, E.J. and U.k. Pajer, Anksioznost in fobije : priročnik za samopomoč : [s praktičnimi nasveti za sproščanje, telesno vadbo, premagovanje panike, izpostavljanje, odpravljanje zmotnih prepričanj in specifičnih fobij, asertivnost, samospoštovanje, prehrano, uporabo zdravil, meditacijo]. 2014, Ljubljana: Modrijan.
15. Legg, T.J. Everything you need to know about phobias. 2017 13.07.2018]; Available from: https://www.medicalnewstoday.com/articles/249347.php.
16. Etkin, A. and T.D. Wager, Functional neuroimaging of anxiety: a meta-analysis of emotional processing in PTSD, social anxiety disorder, and specific phobia. Am J Psychiatry, 2007. 164(10): p. 1476-88.