Intervju z naslovom “Moški potrebuje čas, da se poglobi vase” .

Izsek:

Ženske v partnerskih zvezah se pogosto pritožujejo, da se moški čustveno zaprejo, ko pride do prepira ali nestrinjanja. Kaj je razlog za to? Kako to preprečiti? Kako pomagati moškim, da bodo znali (bolje) izražati svoja čustva?

V odnosih se pogosto pojavi dinamika, da nekdo prevzame vlogo tistega, ki več opazi, ki si želi več sprememb, več stika, ter drugemu prevzame vlogo tistega, ki je zadovoljen s tem, kar ima. Te vloge se na različnih področjih izražajo pri enem tako in pri drugem drugače.

Po izkušnjah sodeč se pogosto zaprejo oboji – vsak na svoj način. To, da se nekdo zapre vase, je znak, ki ga vsi prepoznamo kot čustveno zapiranje, a hkrati tudi ko nekdo kritizira in se pritožuje, še ne pomeni, da je čustveno odprt oz. odprta. Če smo na drugi strani, ko nas nekdo kritizira, je vprašanje, ali je ta, ki kritizira sploh sposoben slišati odgovor, pojasnilo.

Če se osredotočimo na družine, je v njih pogosto zaželeno, da se otroci ne prepirajo. Predvsem fante učijo, da naj ne jokajo, naj ne bodo jezni (jezo se pogosto zamenjuje z agresivnostjo, slednja pa je bolj odraz nemoči) … Kadar jih starši opominjajo, ali kritizirajo, je idealno, če so otroci tiho in jih poslušajo ter ničesar ne odgovorijo (da so »pridni«).

Kajti starš, ki zmore v takem trenutku slišati otrokov odgovor, mnenje, pogled na povedano, je moral najprej v sebi razviti sposobnost t. i. čustvene regulacije, sposobnost, da kljub močnejšemu doživljanju lahko posluša tudi otroka. Tak otrok bo imel pozitivne izkušnje v konfliktih in se bo verjetno tudi v odrasli dobi v konfliktih uspešno odzival in soočal. Otrok, ki te izkušnje nima, ki je bil »priden«, bo verjetno v konfliktih še naprej »priden«. Ko bo prišlo nekaj močnejšega, se bo potegnili v svoj svet, kajti v preteklosti je to pomenilo pravo rešitev v odnosu s starši.

V tem kontekstu je proces čustvene povezanosti nekaj, kar zahteva trud, naklonjenost in zavedanje obeh. Pomeni, da oba partnerja ustvarjata drugačno ozračje, drugačno čustveno in vedenjsko dinamiko, z veliko več varnosti, s pristnim zanimanjem, kaj drugi misli in doživlja. Ustvari se sposobnost vpogleda, kaj se pravzaprav dogaja znotraj vsakega od partnerjev.

Pogosto prihaja tudi do t. i. čustvene zlitosti, ko sta partnerja močno čustveno prepletena, nerazmejena. To pomeni, da se izgubljata v doživljanju in reakcijah drug drugega, močno čustveno nihata drug ob drugem. Med takšnimi partnerskimi odnosi je prisotna visoka čustvena reaktivnost (namesto odzivnosti).

Moški bo v takem odnosu doživljal, da nima moči, da izgublja tla pod nogami in vsakič, ko nekaj presega njegovo frustracijsko tolerančno območje, ko se počuti ogroženega, nerazumljenega, doživlja, da se mu dogaja krivica. To ga lahko potisne v čustvena stanja, v katerih se nato izgubi, kar se potem odraža v alkoholu, nasilju, drogah in drugih oblikah zasvojenosti.

Veliko se govori o tem, da so vloge moških in žensk dandanes povsem zamegljene, pomešane … Je po vašem mnenju sodoben moški res preveč ‘poženščen’, je izgubil svojo naravno, primarno ‘moškost’?

Veliko polemik in mnenj je slišati o tem, ja … Sprašujem se, koliko v resnici vemo o moških v preteklosti? Iskanje odgovora je večplastno. S perspektive spolnih vlog, igre privlačnosti in strasti je pomen polarnosti moški/ženska pomemben. In hkrati za vsak par zelo edinstven.

S perspektive celosti določene osebe, je smiselno razvijati kvalitete, ki stereotipno pripadajo tako moškim kot ženskam, da ima moški nabor obojega. To pomeni, da lahko uporabi t. i. moške lastnosti, kadar je to potrebno, in pa glede na situacijo prikliče in uporabi t. i. ženske lastnosti. Enako seveda velja tudi za ženske.

Moški, ki razvija zgolj moč, intelekt, vizijo, se zelo verjetno počuti praznega, votlega. Sposobnost doživljanja umetnosti, lepote, bližine, da si lahko pusti in se prepusti v odnosu biti cel. Biti cel pomeni priznavati tudi najbolj ranljiva področja svoje notranjosti; sprejemati tudi dele sebe, ki bi jih raje zanikal, potlačil … vse, česar se sramuje.

Moški, ki skuša zanikati svoj boleči del notranjosti (za moške so pogosto zelo neprijetni občutki nemoči, negotovosti, soočanje z občutki lastne (ne)vrednosti ali (ne)sposobnosti, (ne)sprejetosti, (ne)ljubljenosti) porabi za to velik del svoje energije in časa. Nemalokrat to rezultira v umiku iz realnosti (alkohol, adrenalinski športi, droge, igranje računalniških iger, igre na srečo, nekontrolirana spolnost …), kajti bolečina (ali praznina/nemir) je preprosto preveč intenzivna.

Moški potrebuje čas, da se poglobi vase