Katja Polanec, Janja Gostenčnik in Boštjan Čampa

1         UVOD

Ker je razveza dogodek, ki je pogosto boleč, zelo čustveno obarvan in nemalokrat za partnerja tudi zelo stresen (Brankovič, 2017), je struktura, ki jo v takih primerih nudi zakonodaja, pripomoček k iskanju primerne rešitve za vse udeležene – tako za partnerja, ki se razhajata kot tudi za njune otroke, če jih imata.

Da bi se lahko pogovarjali o razvezni zakonodaji je v prvem delu prikazana zakonodaje, ki opredeljuje zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost in partnersko zvezo. Vsi menimo, da je zakonodaja suhoparna in duhomorna vse dokler ne pridemo v položaj, ko moramo dokazovati nek status, da izpolnjujemo pogoje za izvršitev ali podobno.

V drugem delu je nato podrobneje razčlenjena in prikazana zakonodaja iz področja razvez (pogosto se uporablja tudi sinonim ločitev, ki pa velja le v primeru sklenjene zakonske zveze, ne pa tudi v primeru izvenzankonske partnerske zveze, toda pogosto se termina uporablja kot sinonim).

 

2         ZAKONSKA ZVEZA, ZUNAJZAKONSKA SKUPNOST IN PARTNERSKA ZVEZA

Po Družinskem zakoniku je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik (3. Člen DZ, 2019). Njen najbolj splošni pomen je v zasnovanju družine (Novak, 2017: 49). Družina je opredeljena kot življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice (2. člen DR, 2019 ).

Zunajzakonsko skupnost pa Družinski zakonik opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pravne posledice so enake kot pri ZZ razen, če zakon tako določa (Novak, 2017: 50; 4. Člen DZ, 2019)

Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. V zakonski zvezi sta zakonca enakopravna. Da se ohranja temelj in pomen zakonske zveze je zakonodajalec predvidel pogoje za obstoj zakonske zveze (22. Člen DZ, 2019). Sem štejemo:

  • Da sta osebi, ki sklepata zakonsko zvezo, različnega spola.
  • Da osebi izjavita svoje soglasje, da skleneta zakonsko zvezo.
  • Da osebi izjavita svoje soglasje pred pristojnim državnim organom.

Istospolna partnerja lahko na podlagi Zakona o partnerski zvezi (2016) skleneta partnersko zvezo, ki pomeni življenjsko skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon. Taka zveza ima na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot jih ima zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače (Zakon o partnerski zvezi, 2006).

Za sklenitev zakonske zveze je potrebna navzočnost obeh bodočih zakoncev, matičarja, načelnika upravne enote ali od njega pooblaščene osebe ali župana in dveh prič (če zakonca tako želita lahko skleneta ZZ tudi brez navzočnosti prič) (36. Člen DZ, 2019).

Svobodna odločitev vsakega posameznika, da sklene zakonsko zvezo je temelj in hkrati eden od pogojev za veljavnost zakonske zveze, ki jih določa Družinski zakonik. Razdelimo jih na tako imenovane zakonske zadržke oziroma ovire za sklenitev zakonske zveze ter dve okoliščini za neveljavnost zakonske zveze. Med zakonske zadrže tako spadajo:

  • svobodna privolitev zakoncev, da želita skleniti ZZ (to pomeni, če izjava ni izsiljena; prav tako izjava ni svobodna, če je dana v zmoti: poznamo zmoto v fizični in civilni osebnosti; po DZ ne velja več zmota o bistvenih lastnostih) (23. Člen DZ, 2019),
  • ZZ ne more skleniti otrok (razen v posebnih primerih, ki jih navaja zakon, tj. če obstajajo utemeljeni razlogi za sklenitev ZZ pred polnoletnostjo pri čemer otrok potrebuje dovoljenje sodišča, ki pa je dolžno pridobiti mnenje Centra za socialno delo; DZ pa določa najnižjo starostno mejo – 15 let in sicer zaradi posebnega varstva otroka, ki ščiti zlasti otrokovo pravico do izobrazbe ter nudi varstvo pred prezgodnjimi spolnimi odnosi in s tem povezanimi najstniškimi nosečnostmi) (24. Člen v DZ, 2019; Novak, 2017: 56-57)
  • ZZ ne more skleniti nerazsodna oseba. To pomeni, da oseba razume pomen in posledice izjave volje za sklenitev zakonske zveze ter da v skladu s tem tudi ravna (25. Člen v DZ, 2019).
  • ovira je že obstoječa zakonska zveza ter (26. Člen v DZ, 2019)
  • ZZ ne morejo skleniti sorodniki v ravni vrsti, niti sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena (27. Člen v DZ, 2019).

Dve okoliščini, ki prav tako povzročita (NE)veljavnost ZZ  sta osebna navzočnost zakoncev ob sklenitvi ZZ, ni možnosti zastopanja pooblaščencev ter seveda mora obstajati namen skupnega življenja in ne le navidezno, s katerim si eden od zakoncev želi pridobiti določene koristi (dovoljenje za bivanje, državljanstvo, socialne dajatve ipd..) (Novak, 2017: 55-59).

Pri sklenitvi zakonske zveze morajo biti upoštevani postopek ZZ in obličnostne zahteve. Bodoča zakonca ZZ skleneta v posebej določenih uradnih prostorih in v tem primeru sredstva za izvajanje postopka zagotavlja država, ker gre za temeljno človekovo pravico. V primeru, da imata bodoča zakonca željo ZZ skleniti zunaj uradnih prostorov je to z novim DZ omogočeno vendar morata kriti vse dodatne stroške, ki nastanejo pri tem  (Novak, 2017: 65). Poudarili bi, da pred sklenitvijo zakonske zveze mora steči postopek preverjanja pogojev oziroma osebi, ki nameravata skleniti ZZ morata predložiti dokazila, da izpolnjujeta vse slednje pogoje za sklenitev ZZ. To pomeni, da potrjujeta, da se zavedata vseh obveznosti in pravic, ki izhajajo iz zakonske zveze:

  • da razmerje med zakoncema temelji na vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči;
  • da zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok in da imata do otrok enake pravice in obveznosti;
  • da imata oba zakonca svobodo odločanja o izbiri poklica in dela;
  • da zakonca sporazumno določita skupno stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in bo njun dom in dom njunih otrok;
  • da zakonca o skupnih zadevah odločata sporazumno;
  • ter da vsak zakonec prispeva k zadovoljevanju vseh življenjskih potreb družine v skladu s svojimi zmožnostmi. Poleg tega pa mora zakonec preživljati drugega zakonca, če je to potrebno in če je to v njegovi moči (56. – 62. Člen v DZ, 2019; Novak 2017: 69-71).

Posebno poglavje v DZ je namenjeno premoženjskim razmerjem med zakonci, ki zajemajo celoto pravil, ki urejajo premoženjske odnose med zakoncema in v razmerju do tretjih oseb. Zakonca lahko svoja premoženjska razmerja popolnoma svobodno urejata s pogodbo tako za čas trajanja ZZ kakor tudi za primer razveze. V primeru, da pa se o svojih premoženjskih razmerjih ne moreta ali nočeta dogovoriti, velja zanju premoženjski režim, ki ga določa zakon (Novak, 2017: 71-96).

 

2.1        Skupno premoženje zakoncev

Novi Družinski zakonik je nekoliko na novo opredelil premoženjska razmerja med zakoncema. Po novem se skupno premoženje med zakoncema deli bodisi na podlagi pogodbenega, bodisi na podlagi zakonitega premoženjskega režima.

2.1.1        Delež zakoncev na skupnem premoženju

Skupno premoženje zakoncev je tisto, ki pripada zakoncema skupaj in deleži vsakega od njiju niso natančno določeni. To pomeni, da noben izmed zakoncev ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli (ne more odsvojiti ali obremeniti). Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino in upravljata oz. razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno.

Primer: Če eden izmed zakoncev razpolaga s premičnino manjše vrednosti ali če opravlja pravne posle rednega upravljanja skupnega premoženja, se šteje, da ima soglasje drugega zakonca (Informiran, 2019).

2.1.2        Pogodbeni premoženjski režim

Novi Družinski zakonik je omogočil, da se zakonca lahko dogovorita o upravljanju skupnega premoženja in drugačnem razpolaganju z njim. Tako lahko zakonca v pogodbi:

  • določita način delitve skupnega premoženja,
  • se dogovorita o višini deležev na skupnem premoženju,
  • uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze,
  • uredita premoženjska razmerja tudi za primer razveze,
  • del pogodbe je lahko tudi sporazum o medsebojnem preživljanju in sporazum o preživnini v primeru razveze.

Notarsko sestavljena pogodba o ureditvi premoženjsko pravnih razmerji se vpiše v register pogodb.

Pogodbeni premoženjski režim velja, če se zakonca ne dogovorita drugače, od sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Informiran, 2019).

2.1.3        Zakoniti premoženjski režim

Zakoniti premoženjski režim velja, kadar zakonca nimata sklenjene pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ali če je neveljavna, če je le-ta v svojih določbah nejasna (da ni mogoče jasno ugotoviti vsebine, o kateri sta se zakonca želela dogovoriti oziroma niso jasna pravila obravnave medsebojna premoženjska razmerja).

Zakoniti premoženjski režim med zakoncema je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev. Ta določa, da skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj in na tem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (Informiran, 2019).

 

3         RAZVEZA

Zakonca, ki imata mladoletne otroke, se lahko razvežeta sporazumno ali z tožbo za razvezo zakonske zveze pri pristojnem sodišču. Bistvena razlika med tema dvema je, da pri predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze sodišče ne ugotavlja nevzdržnost zakonske zveze. V postopku razveze zakonske zveze je javnost izključena, saj se nanaša na najbolj osebna in družinska razmerja, ne samo zakoncev, temveč tudi otrok in drugih oseb, ki so povezane z zakoncema.

Zagotovo je proces ločitve in prilagoditve na novo stanje odvisen tudi od tega, ali ima par otroke, saj morata partnerja kot starša misliti tudi nanje (Simonič in Poljanec, 2008: 251)

Za partnerja sama, zlasti pa za njune otroke, je zelo pomembno, da se zakonska zveza kvalitetno in humano razveže (Tepavčević, 2005).

3.1        Razveza

Če je zakonska zveza iz katerega koli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze (98. Člen DZ, 2019).

Postopek ločitve se prične tako, da se na pristojno okrožno sodišče pošlje bodisi Predlog za razvezo zakonske zveze, bodisi Tožbo za razvezo zakonske zveze. V kolikor zakonca nimata otrok, lahko razvezo opravita tudi s sporazumom pri notarju.

Ločitev je lahko sporazumna, lahko pa je preko tožbe.

3.2        Razveza preko tožbe

Kadar se zakonca ne zmoreta sporazumeti o bistvenih sestavinah, se ločitev izvede preko tožbe, ki jo sproži eden izmed zakoncev. Taki primeri so npr. ko se želi ločiti samo eden od zakoncev, ko se ne zmoreta sporazumeti o delitvi skupnega premoženja, ko ni soglasja o stikih ali preživljanju skupnih otrok…..

Tožbo za razvezo se vloži na pristojno sodišče. Najpogosteje je to sodišče, ki je pristojno glede na bivanje nasprotnega zakonca. V tožbi je potrebno navesti utemeljen razvezni razlog, ki je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih samo eden, in sicer nevzdržnost zakonske zveze. V primeru tožbe sporazumov o delitvi skupnega premoženja in preživljanju mladoletnih otrok ni potrebno prilagati (Informiran, 2019).

3.3        Sporazumna razveza

Pri sporazumni ločitvi je najbolj pomembno to, da se oba vključena zakonca strinjata:

  • da se oba želita ločiti,
  • o delitvi skupnega premoženja,
  • o tem, kdo ostane oz. postane najemnik v najemniškem stanovanju,
  • o preživljanju zakonca, ki brez svoje krivde ni zaposlen,
  • o preživljanju skupnih mladoletnih otrok.

Če zakonca nimata skupnih mladoletnih otrok lahko sporazumno ločitev opravita pri notarju. Zakonska zveza je razvezana z dnem podpisa notarskega zapisa o razvezi.

Če imata zakonca skupno premoženje, je potrebno predhodno pri notarju sestaviti sporazum o delitvi skupnega premoženja, ki se ga predloži predlogu za razvezo.

V primeru, da imata zakonca skupne mladoletne otroke, je potrebno sestaviti tudi sporazum o preživljanju skupnih mladoletnih otrok. V njemu določita pri komu bodo otroci po ločitvi, stike drugega zakonca z mladoletnimi otroki, ter preživnino, ki jo je drugi zakonec dolžen plačevati. Sporazum predložita predlogu, ni ga obvezno sestaviti pri notarju kar pomeni, da ga lahko sestavita zakonca sama.

Postopek za sporazumno razvezo zakonske zveze se lahko začne z vložitvijo predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze, ki ga morata vložiti oba zakonca. Zakonca lahko razvežeta zakonsko zvezo sporazumno pri pristojnem sodišču, če sta se sporazumela:

  • O varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši, ki morajo biti v korist otroka.
  • Poleg morata predložiti tudi overjen notarski zapis, s katerim sta sklenila sporazumno razdelitev skupnega premoženja, o tem kdo izmed njiju ostane lastnik oz. najemnik stanovanja in o preživljanju zakonca, če ta nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. (UL RS)

Preden sodišče razveže zakonsko zvezo mora preveriti, če je s sporazumom poskrbljeno za korist njunih skupnih otrok. V nasprotnem primeru predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze zavrne.  Poleg tega, če se ugotovi med postopkom kakšno nestrinjanje med zakoncema, to pomeni, da je zakonec odstopil od postopka za sporazumno razvezo zakonske zveze

3.4        Predhodno svetovanje

Po ZZZDR je sodišče na Center za socialno delo poslalo predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze. Center za socialno delo je moral zakonca povabiti, na svetovalni razgovor, katerega sta se morala oba udeležiti, drugače je bil predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze umaknjen. Namen svetovalnega razgovora pred razvezo je bil, da se je zakoncema pomagalo, da sta rešila vprašanja in težave, ki so se jima pojavile glede razveze zakonske zveze.

Družinski zakonik je prinesel spremembo, saj 200.člen navaja, da se morata zakonca udeležiti predhodnega svetovanja pri centru za socialno delo še preden vložita tožbo oz. predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze. Predhodnega svetovanja se morata udeležiti oba zakonca osebno, drugače ne moreta vložiti predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze, saj morata priložiti zapisnik o opravljenem predhodnem svetovanju.

Namen predhodnega svetovanja je, da zakoncema pomaga, da ugotovita, ali so njuni odnosi omajani do te mere, da je postala zakonska zveza za vsaj enega od njiju nevzdržna, ali pa morda obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze (Kraljić 2019: 657).

Če zakonca ugotovita na predhodnem svetovanju, da obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze, ju strokovni delavec centra za socialno delo seznani z možnostjo prostovoljne udeležbe na strokovnem svetovanju z namenom ohranitve zakonske zveze (Kraljić  2019: 659).

3.5        Varstvo in vzgoja

Starša se lahko glede varstva in vzgoje sporazumeta:

  • Da bosta imela po razvezi zakonske zveze skupno varstvo in vzgojo otrok
  • Da bodo vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju
  • Da bodo eni otroci pri enem, drugi pa pri drugem od njiju.

Če se o tem ne sporazumejo, jim pri tem pomaga Center za socialno delo ali če želijo, jim lahko pomagajo tudi mediatorji (1 odst. 138. Člena DZ, 2019). Namen mediacije je, da se v postopku razveze udeleženim pomaga, da z medsebojnim razgovorom skušata razrešiti sporne točke njune razveze, priti do ustreznih rešitev in skleneta pravno zavezujoče dogovore(Zorko in Goriup, 2010: 96).

Čeprav je ena izmed možnosti, se nam zdi, da tretja točka za otroke ni primerna, saj so med seboj razvili vzajemne odnose in se med seboj bratsko oz. sestrsko povezali, sedaj pa bi to povezanost z razvezo prekinili. Vseeno pa moramo vsak primer presojati posebej, da je vedno zagotovljena največja korist otrok (Kraljić 2019: 296). Sodišče mora po uradni dolžnosti preveriti, pri katerem staršu bi otroci imeli boljše razmere za njihov nadaljnji razvoj. Pri tem lahko za pomoč prosijo center za socialno delo, sodne izvedence, ki bodo preučili zadevo in sodišču podali svoje mnenje.

Če sodišče ugotovi, da nobeden izmed staršev ni primeren za otrokov bodoči razvoj, se lahko otrok dodeli tretji osebi (bližnji sorodnik, ipd.), kjer nastane rejniško razmerje. Namen rejništva pa je, da se otroku pri osebi, katera ni njegov starš, omogoči zdravo rast, vzgojo, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (232. Člen DZ, 2019).

3.6        Stiki

Otrok ima pravico imeti stike z obema od staršev in prav tako imajo starši pravico do stikov s svojimi otroki (Bizjak, 1999, p. 39). Te pravice ne spremeni razveza zakonske zveze, vendar pa mora sodišče poskrbeti, da so stiki točno določeni in da se tudi izvajajo tako, kot je določeno z vidika koristi otroka.

Primarno je zakoncema – staršema prepuščeno, da se sama sporazumeta o stikih, saj sta namreč ona dva tista, ki najbolje poznata družinsko dinamiko, potrebe in želje otroka ter svoje želje in zmožnosti glede izvajanja stikov. Če se starša sama ne moreta sporazumeti o stikih, jima pri sklenitvi sporazuma lahko pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediator. Kljub temu, da starša podata na sodišče predlog za sodbo poravnavo, če se sporazumeta o stikih, mora sodišče vseeno po uradni dolžnosti preveriti, če je sporazum v korist otroka, v nasprotnem primeru sporazum zavrne (Kraljić 2019: 300).

Če pa se starša – zakonca nista sporazumela o stikih (niti s pomočjo centra za socialno delo ali mediatorja), pa o stikih odloča sodišče. Sodišče lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če ugotovi, da bi otrok bil zaradi teh ogrožen in je le z omejitvijo ali odvzemom te pravice možno zavarovati otrokove koristi. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvajajo na drugačen način, ne z osebnim stikom, če je to v koristi otroka  (Kraljić 2019: 300).

Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (2.odstavek 141. Člena DZ, 2019).

Otrok ima pravico do stikov tudi z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan ali nanje osebno navezan, razen, če bi takšni stiki bili v nasprotju s koristjo otroka. Za takšne osebe se štejejo sestre, bratje, stari starši, polbratje, polsestre, tete, strici ipd.  (142.člen DZ, 2019)

3.7        Preživljanje

Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, pa tudi starši, ki živijo skupaj, se sporazumejo o preživljanju skupnih otrok. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi Mediatorji. Če se starši ne sporazumejo o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče (140.člen DZ, 2019).

Preživljanje otrok je temeljna obveznost staršev na eni strani, medtem ko je pravica do preživljanja temeljna otroka pravica, saj naj bi mu omogočala vsaj zadovoljevanje temeljnih življenjskih potreb (npr. hrana, oblačila, šolanje, stanovanje,…) (Kraljić 2019: 301).

Tudi glede preživljanja imata starša – zakonca možnost, da se sporazumeta sama o višini in načinu plačevanja preživnine za njune skupne otroke, nad katerimi imata starševsko skrb. Če ne moreta priti do sporazumne ureditve preživljanja otrok po razvezi zakonske zveze, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo ali mediator. Če jima pri sporazumu ne pomaga niti center za socialno delo, niti mediator, bo o preživnini odločilo sodišče. Vseeno pa mora sodišče preveriti ali je preživljanje določeno v korist otrok  (Kraljić 2019: 301-302).

3.8        Preživljanje med razvezanima zakoncema

Nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze

Sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine zakoncu, ki zahteva preživnino, glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do drugega zakonca, ali če je zakonec, ki zahteva preživnino, pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze ali po razvezi storil kaznivo dejanje zoper drugega zakonca, otroka ali starše drugega zakonca.

Nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze. Pogoj za to pravico je, da so pogoji obstajali že v času razveze in da obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino (100.člen DZ, 2019).

Med razvezanima zakoncema ni obveznosti preživljanja, če bi bilo s tem ogroženo njuno lastno preživljanje ali preživljanje otrok, ki jih morata preživljati (105. Člen DZ, 2019).

3.9        Otrokovo mnenje in mnenje centra za socialno delo

Otroka je treba vključiti v postopek in upoštevati njegove želje in potrebe , s katerimi mor a biti seznanjen in poučen (Premzel, 2003, p. 373).

Sodišče mora pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upoštevati tudi mnenje otroka (1 odst. 143. Člena DZ, 2019), če je ta zmožen razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve. Mnenje lahko izrazi sam, ali prek osebe, ki ji zaupa in jo je izbral sam. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik pogovora o otrokom.

Sodišče lahko za mnenje zaprosi tudi center za socialno delo. Omenjeno mnenje sodišču pomaga, da lahko potrdi ali ovrže trditve strank ali se seznani z dodatnimi okoliščinami, ki jih stranke niso navajale, so pa pomembne za odločitev sodišča, še posebej za korist otrok (Kraljić 2019: 486-487).

3.10    Razveza zunajzakonske skupnosti

Da lahko govorimo o nastanku zunajzakonske skupnosti, mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki je v vseh pogledih enaka zakonski zvezi, le da zakonska zveza med njima ni bila sklenjena formalno (med moškim in žensko, ki sta recimo samo “cimra” v najetem stanovanju in med njima ni nobene intimne vezi, ni zunajzakonske skupnosti). Gre za medsebojno čustveno navezanost, ki za zunanjega opazovalca daje vtis, da gre za moža in ženo.

Ker pa zunajzakonska zveza ni registrirana, tudi njene razveze ni potrebno registrirati.

V primeru, da obstajajo mladoletni otroci, za katere mora eden izmed partnerja na pristojnem sodišču vložita Predlog v katerem sodišču predlagata, kako naj se uredi preživljanje otrok po razpadu njune zveze.

V primeru, da se partnerja ne moreta sporazumeti, lahko partner, ki zahteva preživnino, le-to zahteva s tožbo.

V primeru, da obstaja skupno premoženje, ter se partnerja med sabo ne moreta dogovoriti, kako ga deliti, partner ki smatra, da mu del tega premoženja pripada, na pristojno okrajno sodišče v nepravdnem postopku vloži predlog za razdelitev skupnega premoženja. Če se partnerja v nepravdnem postopku ne moreta sporazumeti, in do dogovora ne pride, lahko ta partner vloži tožbo na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja, ki je nato podlaga za delitev skupnega premoženja.

Partnerja lahko skupno premoženje uredita sporazumno med zvezo, pri čemer veljajo zanju ista določila, kakor, če bi sklenila zakonsko zvezo.

3.11    Sprememba priimka po razvezi

Ob razvezi zakonske zveze razvezana zakonca obdržita priimek, ki sta ga izbrala ob sklenitvi zakonske zveze. Zakonec, ki je ob sklenitvi zakonske zveze spremenil priimek, lahko pri katerikoli upravni enoti v šestih mesecih po pravnomočnosti sodne odločbe o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze poda izjavo, da želi imeti priimek, ki ga je imel pred sklenitvijo te zakonske zveze. Zakonec lahko priimek spremeni tudi po preteku šestih mesecev, vendar mora v tem primeru na upravno enoto oddati prošnjo za spremembo osebnega imena.

 

4         ZAKLJUČEK

Kot vidimo, je področje razvez v Slovenski zakonodaji precej natančno opredeljeno. V zadnjem obdobju zakonodajalci iščejo možnosti, ki bi po eni strani dokumentarno in postopkovno poenostavile in olajšale proces razveze, po drugi strani pa zavarovale tiste udeležene, ki nastopajo v »šibkejši« vlogi – otroci, nezaposlen, bolan partner… Zaznati je tudi trend zahtev po jasnejših opredelitvah premoženja. Več in več oseb se odloča za t.i. predporočne pogodbe, ki določajo tako delitev premoženja in obveznosti v času skupnosti, kot tudi v primeru razveze. Temu trendu sledijo tudi ustrezne spremembe zakonodaje. V novem družinskem zakoniku je pod določenimi pogoji omogočena tudi sporazumna razveza v obliki notarskega zapisnika s čimer se je sodišča deloma razbremenilo.

Zanimivo bo spremljati trende, ki jih prinašajo nove, manj tradicionalne oblike partnerstev in družin in pa odgovore zakonodajalcev na te izzive.

 

5         LITERATURA

 

Bizjak, Irena (1999). Vzajemno starševstvo po razvezi zakonske zveze ali razpadu izvenzakonske skupnosti : ugodnejše možnosti za socialno delo z družino. Socialno delo, 29-40.

Brankovič, Lara (2017). Vpliv ločitve staršev na učne zmožnosti otrok. Artepakt, 12-14.

Kraljić, Suzana (2019). Družinski zakonik s komentarjem. Maribor: Poslovna založba

Novak, Barbara (2017). Družinski zakonik (z uvodnimi pojasnili, 2. ponatis).

Premzel, Frančiška (2003). Urejanje stikov med nasilnim očetom in otrokom iz perspektive žrtve. Socialno delo(42), 371-375.

Simonič, Barbara in Poljanec, Andreja. (2008). Ko odnos propade : posledice ločitve in proces žalovanja. [Socialno delo za enake možnosti za vse], 249-257.

Tepavčević, Žarko (2005). Razveza zakonske zveze in uspešnost svetovanja zakoncem na CSD Ljubljana – Šiška. Socialno delo(44), 211-222.

Zorko, Nataša in Goriup, Jana (2010). Ločitev in vpliv ločitve na otroka : diplomsko delo. Maribor.

 

 

Spletni viri:

https://www.informiran.si/portal.aspx?content=locitev-pogosta-vprasanja Informiran.si (29.5.2019)

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556# Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/1721/18 – ZNOrg in 22/19) (26.5.2019)

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7434 Zakon o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16) (26.5.2019)

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO40 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI) (27.5.2019

 

Zakonodaja za področje partnerskih zvez in za področje razvez oz. ločitev