Prispevek terapevta dr. Boštjana Čampa je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
Pogosto me moški znotraj terapevtskih procesov, predvsem pa na moških skupinah izzovejo, zakaj bi mi še bolj razvijali določeno vrsto senzitivnosti?
Vprašanje je dobro. Ker več senzitivnosti lahko pomeni več bolečine. A hkrati, ko čutim, ko je senzorika živa, le-ta daje življenju barve. Seveda je tu govora o senzitivnosti, ki je znotraj sprejemljivih mej, kajti ko je govora o hipersenzitivnosti, je vsekakor smiselna desenzitizacija, ker določena senzacija je lahko preintenzivna in boli.
Predstavljajmo si, da jemo prekmursko gibanico (res je veliko subtilnih podokusov!) in prepoznamo le en ali dva okusa. Na primer – sladka je. Drži. A v resnici je mnogo več kot to: s svojimi plastmi in še znotraj plasti mešanico sestavin, ki vsaka zase nudijo svojovrstno barvitost.
Senzitivnost pogosto zamenjujemo s preobčutljivostjo. A to ni isto. Senzitivnost je veščina – in kot takšno jo je možno trenirati. Res je, da ima vsak izmed nas drugačne predispozicije, toda – ali to pomeni, da na področju športa ne morem izboljšati moči, gibljivosti ali hitrosti? Podobno je pri naši senzitivnosti.
Usmerjanje pozornosti na telesne senzacije krepi in širi okuse doživljanja, hkrati pa jih naredi bolj udobne, bolj domače. Gotovo poznate tisti občutek, ko nam je nekaj sicer všeč, a je tako »ne-domače«, da naša notranjost reče: »To je pa čudno!« Če nismo radovedni, taka povabila pogosto zavrnemo ali se jim izmikamo – ne zato, ker bi bila neprijetna, temveč ker jih nismo vajeni. Lahko gre za pogled v oči, nekoliko daljše držanje za roko s partnerjem oz. partnerko, kanček daljši, mehkejši objem, roko v laseh. Prijetno – a če nismo navajeni, se lahko hitro odmaknemo, četudi tega pogrešamo in si želimo.
Usmerjenost na telesne senzacije pomeni pravzaprav tudi to, da krepimo svojo kapaciteto za telesno-čustveno regulacijo. Ta nam omogoča večji notranji prostor za dogajanje zunaj (v odnosih) in znotraj nas samih – zaradi česar postajamo »močnejši«. Močnejši v smislu, da lahko izberemo, kako in kdaj bomo odreagirali na zunanje dražljaje ali notranje impulze.
Na primer – ob težkem pogovoru, ko nam partner/-ka pove nekaj, ob čemer začutimo pritisk, nemir, kot da bi nas hotelo raznesti ali da nujno moramo nekaj reči – »to ni res«, »nimaš prav«, »narobe vidiš« – četudi zgolj deli svoj pogled. To je impulz, ki v nas potrebuje dovolj prostora. Če ga nimamo, bomo vedno znova reagirali na enak način.
Če prenesemo to v poslovno okolje, pomeni, da smo lahko precej lahka tarča za manipulacijo – ljudje okoli nas hitro ugotovijo, kaj morajo reči, da nam »dvigne pritisk«. V tistem trenutku izgubimo kontrolo, saj se neposredno odzivamo na zunanji dražljaj. Že nekaj sekundna zakasnitev odziva lahko popolnoma spremeni sliko – v tem času se lahko notranje že deloma umirimo, situacijo vidimo bolj od daleč in odreagiramo bolj skladno z dejanskim dogajanjem. Telo nam sporoča, kje so naše meje preko občutka udobja/neudobja.
In zaznavanje telesnih senzacij je v našem okolju pogosto napačno interpretirano. A tisti, ki ga razvijajo, pravijo, da je njihovo življenje postalo precej bolj udobno – z jasnejšimi mejami in več barvitosti, tako v intimnem, odnosnem kot tudi poslovnem svetu.
Nenazadnje – v kontekstu naravne smiselnosti zaznavanja telesnih senzacij: če ne vem, da sem lačen, kako naj vem, kdaj naj jem? In več ko prepoznavam okusov, večji spekter užitkov je pri hrani. In to analogijo lahko prenesemo tudi na področja kot je intima, narava, delo, odnosi, pogovori, ples…
