Terapevtski pristop
Kako delamo: psihoterapija in terapevtski pristopi
Psihoterapevtsko delo razumemo kot proces, v katerem človekove
stiske ne obravnavamo izolirano, temveč v kontekstu odnosov,
čustvenega doživljanja, telesnih odzivov, razvojnih izkušenj
in življenjskih okoliščin.
Naši psihoterapevti in psihoterapevtke izhajajo predvsem iz
relacijskega in sistemskega razumevanja psihoterapije.
Posamezni terapevti svoje delo dopolnjujejo z dodatnimi
strokovnimi izobraževanji in terapevtskimi pristopi.
Strokovna izhodišča
Človekovo doživljanje razumemo v širšem kontekstu
Sedanje težave so lahko povezane z aktualnimi življenjskimi
okoliščinami, pomembnimi odnosi, zgodnjimi izkušnjami,
načini navezanosti, čustvenimi procesi in telesnimi odzivi.
Pri psihoterapevtskem delu zato posameznega simptoma praviloma
ne obravnavamo ločeno od širšega življenjskega in odnosnega
konteksta.
Odnosi
Upoštevamo sedanje in pretekle pomembne odnose,
vzorce navezanosti, medosebne vloge, meje ter
ponavljajoče se načine vzpostavljanja odnosov.
Čustveno doživljanje
Pozornost namenjamo prepoznavanju, razumevanju in
regulaciji čustev ter njihovi vlogi v odnosih,
vedenjskih vzorcih in notranjem doživljanju.
Telo in živčni sistem
Kadar je to glede na terapevtski proces smiselno,
vključujemo tudi spremljanje telesnega doživljanja
in odzivov avtonomnega živčnega sistema.
Življenjska in družinska zgodovina
Sedanje doživljanje obravnavamo tudi v kontekstu
razvojnih izkušenj, družinskih odnosov ter načinov
prilagajanja, ki so se oblikovali skozi življenje.
Terapevtski proces ni vnaprej določen niz tehnik.
Način dela se oblikuje glede na namen psihoterapije,
značilnosti težave, potrebe posameznika, para ali družine
ter strokovno usposobljenost terapevta oziroma terapevtke.
Terapevtski pristopi
Strokovni pristopi, ki jih vključujemo v svoje delo
Osnovno relacijsko in sistemsko razumevanje posamezni
psihoterapevti in psihoterapevtke dopolnjujejo z dodatnimi
psihoterapevtskimi izobraževanji in specializacijami.
Uporaba posameznega pristopa je odvisna od terapevtovih
kompetenc in potreb terapevtskega procesa.
Relacijsko in sistemsko delo
Relacijska družinska terapija
Relacijska družinska terapija človekovo doživljanje
razume v kontekstu pomembnih odnosov, družinskega sistema,
navezanosti ter čustvenih in medosebnih procesov.
Raziskujemo tudi ponavljajoče se odnosne vzorce,
družinsko zgodovino ter povezave med preteklimi
izkušnjami in sedanjim načinom doživljanja.
Partnerski odnosi, čustva in navezanost
Na čustva usmerjena terapija za pare (EFCT)
EFCT je strukturiran psihoterapevtski pristop za delo
s pari, ki temelji na teoriji navezanosti ter razumevanju
čustvenih in interakcijskih procesov v partnerskem odnosu.
Posebna pozornost je namenjena negativnim odnosnim ciklom
ter čustvom in potrebam, ki se pogosto skrivajo za
kritiko, jezo ali umikom.
Telesno usmerjeno delo s stresom in travmo
Somatic Experiencing® (SE)
Somatic Experiencing® je telesno usmerjen pristop k delu
s posledicami stresa in travme. Posebno pozornost namenja
telesnemu doživljanju in odzivom avtonomnega živčnega
sistema.
Delo poteka postopno in se prilagaja posameznikovi
zmožnosti za stik s telesnim in čustvenim doživljanjem.
Izbira pristopa
Pristopa ni treba izbrati pred začetkom terapije
Od klienta ne pričakujemo, da pred začetkom psihoterapije
pozna posamezne terapevtske pristope ali sam presodi,
kateri bi bil zanj najprimernejši. Način dela se oblikuje
v okviru strokovne presoje terapevta ter v sodelovanju
s klientom glede na namen terapije, potrebe in potek procesa.
Oblike psihoterapije
Individualna, partnerska in družinska psihoterapija
Terapevtski pristop opisuje strokovni okvir, znotraj
katerega terapevt razume in vodi terapevtski proces.
Od tega razlikujemo obliko psihoterapije, ki je lahko
individualna, partnerska ali družinska.
Individualna psihoterapija
Namenjena je delu s posameznikom in raziskovanju
njegovega doživljanja, odnosov, notranjih konfliktov,
simptomov ter življenjskih sprememb.
Partnerska psihoterapija
Osredotoča se na odnos med partnerjema, njune vzorce
interakcije, čustveno povezanost, konflikte,
bližino in spremembe v partnerskem odnosu.
Družinska psihoterapija
V terapevtski proces vključuje družinske odnose
in interakcije ter obravnava težave v kontekstu
družinskega sistema.
Terapevtski proces
Kako poteka psihoterapija?
Potek psihoterapije je odvisen od razlogov za vključitev
v terapijo, terapevtskih ciljev, vrste težav ter načina dela
posameznega terapevta. Posamezne faze procesa niso vedno
jasno ločene in psihoterapija praviloma ne poteka povsem
linearno.
Začetna ocena in opredelitev ciljev
Na začetnih srečanjih se terapevt in klient pogovorita
o razlogih za vključitev v psihoterapijo, trenutnih
okoliščinah, pomembnih odnosih, morebitnih preteklih
izkušnjah ter pričakovanjih glede terapevtskega procesa.
Oblikovanje razumevanja težave
Skozi terapevtski proces postopoma nastaja celovitejše
razumevanje dejavnikov, ki so povezani s težavo ter
vplivajo na njeno ohranjanje ali ponavljanje.
Terapevtsko delo
Terapevtsko delo lahko vključuje raziskovanje čustvenega
doživljanja, odnosnih vzorcev, prepričanj, telesnih odzivov,
načinov regulacije ter novih možnosti odzivanja.
Spremljanje sprememb in zaključevanje
V procesu se spremljajo spremembe v doživljanju,
odnosih in vsakdanjem življenju. Ko so ključni cilji
doseženi ali se terapevtski proces približuje zaključku,
terapevt in klient skupaj ovrednotita opravljeno delo.
Terapevtski odnos
Odnos med klientom in terapevtom
Terapevtski odnos je pomemben del psihoterapevtskega procesa.
Temelji na strokovnosti, spoštovanju, sodelovanju,
jasnih profesionalnih mejah ter zaupnosti.
Pomembno je, da lahko klient v odnosu postopoma razvije
dovolj občutka varnosti in zaupanja za raziskovanje tudi
zahtevnejših ali občutljivejših vsebin.
Začetna srečanja so zato namenjena tudi preverjanju,
ali način dela posameznega terapevta klientu ustreza.