Samosabotirajoče vedenje se lahko kaže že v mladosti v obliki medvrstniškega nasilja, izostajanja od pouka,  uživanja drog in alkohola, samopoškodovanja, zapiranja vase, motnjah hranjenja, prekomerno uporabo telefona in računalnikov…. V odraslosti se lahko ponovijo oz. nadaljujejo vse naštete oblike iz mladosti, dodamo pa lahko še to, da se dogaja, da odrasla oseba kljub zavedanju, da je potrebno nekaj narediti, tega ne naredi oz. počne nekaj drugega (npr. namesto potrebnega telesnega gibanja, gledanje televizije).

Samosabotirajoče vedenje je vedenje, ki ga oseba proti svoji volji, željam in namenu vseeno počne, je zanjo v konkretnem trenutku nekoristno ali celo škodljivo in ga ne zmore prekiniti.

S takim vedenjem oseba prične zaradi težjih afektivnih čustvenih stanj. Doživljanje osamljenosti, tesnobe, občutka notranje praznine, čustvene bolečine, izpraznjenosti, zamere, sovraštva, jeze, brezupa so le nekatera izmed takih stanj.

V začetni fazi težje občutke lahko sproži nek dogodek, odnos, beseda ali pa le misel, spomini ali neka dejavnost, nato pa se lahko doživljanje težjih občutij s časom stopnjuje, če se jih ne pomiri. Ko je intenzivnost doživljanja premočna, pogosto osebi zmanjka idej, kako se pomiriti, zato se nehote (pogosto tudi v nasprotju s svojimi predhodnimi odločitvami) posluži nekega vedenja (lahko tudi snovi), ki to intenzivnost vsaj malo omilijo, četudi so lahko na krajši ali daljši rok škodljiva. To je najpogosteje tudi pot v različne zasvojenosti, hkrati pa je na drugi strani soočanje, razumevanje in sposobnost regulacije težkih občutkov tudi način do ozdravitve zasvojenosti kakor tudi preventiva pred njo.

 

Samosabotirajoče vedenje