Prispevek terapevtke Polone Marc je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
Ena od bistvenih življenjskih potreb človeka je potreba po biti sprejet. Biti sprejet pomeni biti razumljen, viden, slišan, priznan, biti deležen pozornosti drugih. To potrebujemo vsi in je bistvenega pomena za naše psihično in telesno zdravje.
Žal pa je naša želja po sprejetosti pogosto povezana s strahom, da nas drugi ne bodo sprejeli. Če je izkušenj, kako je biti razumljen, upoštevan, cenjen, imeti vrednost, biti dovolj tak, kot si, zelo malo ali pa jih sploh ni, to pogosto vodi v občutke sramu in nevrednosti, posledično pa v veliko občutljivost in občutek zavrnjenosti.
Želja po sprejetju in na drugi strani strah pred zavrnitvijo vodita številna naša dejanja ter izbirata način, kako živimo in kako smo v odnosih z drugimi.
Strah pred zavrnitvijo vpliva na številna področja v našem življenju, npr. na:
- partnerski oz. zakonski odnos
- družinske odnose
- družabno življenje
- našo vlogo v skupnosti
- stopnjo izobrazbe
- kariero
- raven dosežkov in ambicij
- obnašanje v službi itd.
Zavrnitve so neizogiben del življenja in vsak izmed nas jih doživlja
Težava nastane, ko ima posameznik občutek, da pogosto ali stalno doživlja zavrnitev; ko je izvor zavrnitve pomembna oseba v posameznikovem življenju; ali ko je posameznik pretirano občutljiv na zavrnitev. Posameznik, ki zavrnitev doživlja, ima lahko občutek, da je za zavrnitev kriv sam, da si zavrnitev zasluži zaradi svojih pomanjkljivosti, pa naj bodo te psihične ali fizične, ali preprosto zato, ker ni tisto, kar bi drugi hoteli, da je.
Posledice nenehnih izkušenj zavrnitev so lahko nizka samopodoba, depresija, osamljenost, agresija, povečan strah pred prihodnostjo, pretirana samokritičnost, zavračanje samega sebe ter kritika in zavračanje vseh drugih.
Strah pred zavrnitvijo posameznika najbolj zaznamuje, če je kot otrok doživel oz. doživljal zavrnitve s strani staršev ali drugih starševskih figur (starih staršev, starejših bratov, sester, učiteljev …). Zavrnitev se je lahko kazala v obliki prave sovražnosti, lahko je šlo za zanemarjanje, lahko za nesposobnost biti starš, najbolj pogosto pa je vzrok neuglašenost staršev na otroke.
Izkušnje v odraslem življenju, ki lahko poslabšajo občutja sprejetosti oz. nesprejetosti, so npr. izguba službe, nazadovanje v karieri, doživljanje sebe kot tistega, ki ni najbolj pameten, kompetenten, ustrezen, finančno dovolj sposoben, telesno dovolj privlačen. Sem spadajo tudi stiske v situacijah, ki so za posameznika pomembne, v katerih se od njega veliko pričakuje in v katerih je zelo ranljiv (npr. prvi zmenek, spoznavanje novih ljudi, razgovor za službo, poroka itd.).
Nekatere nefunkcionalne strategije za soočanju s strahom pred zavrnitvijo:
1. Ustreči drugim
Posameznik se sooča s težavo, ko drugim ne more reči NE; tudi takrat, ko to oteži njegovo življenje, tudi takrat, ko je to v nasprotju s tem, kar bi želel, hotel. Počne lahko veliko stvari, ki jih v resnici ne želi, je preobremenjen z delom, včasih ga to vodi celo v izgorelost.
2. Neasertivnost
Posameznik se težko postavi zase ali prosi za tisto, kar bi potreboval ali si želel. Pogosto se izogiba soočenju, ker se boji zavrnitve. V strahu, da bi bil zavrnjen, se pretvarja, da so njegove potrebe in želje nepomembne, da ne štejejo, in jih poskuša zatreti.
3. Pasivno-agresivno obnašanje
Posameznik je sam v sebi nezadovoljen, mora pa na nek način izraziti svoje potrebe. To se kaže v stalnem pritoževanju, prelamljanju ali pozabljanju obljub, odlašanju, nedokončanem ali neučinkovito opravljenem delu.
4. Nepristnost
Posameznik, ki ga je strah zavrnitve, se boji resničnega sebe pokazati drugemu, zato se obnaša nepristno. Pogosto se zelo kontrolirano skriva za masko, ker verjame, da ni dovolj dober, ustrezen, in bo zavrnjen, če pokaže svoj resnični jaz.
5. Distanciranje, samozadostnost
Eden od načinov, kako se zaščititi pred zavrnitvijo, je tudi čustveno distanciranje od drugih. Posameznik si nadene videz neranljivosti in odmaknjenosti, ki drugim preprečuje, da bi z njim vzpostavili stik. Tako za to, da se zavaruje, žrtvuje povezanost in bližino z drugimi. Živi z lažjo, ki se glasi: «Ne potrebujem in ne želim nikogar.« V resnici se počuti nevrednega ljubezni in se naredi samozadostnega. Biti neodvisen od drugih oz. odvisen samo od sebe je nekaj, kar zanj postane vrlina. Ne verjame, da je kdo, ki bi ga sprejel. Da bi to prepričanje potrdil, zavrača vsako pozornost, skrb, naklonjenost, ki mu je ponujena.
Težava pri takšnih strategijah je, da posameznika vodijo k samozadostnosti in k potlačitvi želje po sprejetosti, ohranjajo pa občutek nepripadnosti in zavrnitve. Zdravo in izpolnjujoče življenje pa pomeni biti odprt do drugih in s tem tudi tvegati biti zavrnjen. Izogniti se bolečini torej pomeni izogniti se pristnim stikom in bližini. Takšna prepričanja pa vodijo v čustveno osamo.
Prvi korak na poti k rešitvi je priznanje, da potrebujemo druge, da sami sebi nismo dovolj. Potrebna pa je tudi zavestna odločitev, da se bomo soočili s svojimi strahovi in se začeli odpirati.
Tu je velikokrat na mestu strokovna pomoč. Spodbudno pri tem pa je, da bomo na takšni poti zagotovo naleteli tudi na druge s podobnimi zgodbami. Spoznanje, da so tudi drugi, ki podobno kot mi doživljajo zavrnitve, lahko že samo po sebi zmanjša občutek sramu in osamljenosti.
Polona Marc, Zakonska in družinska terapevtka
