Vsi poznamo pojave kot so socialna anksioznost, tesnoba, plašnost, trema…. V socialnih situacijah, kot so nastopi pred laično ali strokovno javnostjo, spoznavanje novih ljudi, strokovnih avtoritet ali za nas intimno pomembne osebe, izpostavljanje v javnosti, se skorajda v vsakem od nas občasno prebudijo občutki negotovosti in zaskrbljenosti, želja po sprejetosti in potrditvi ter tudi strah, da se ne bi osramotili. Vse to doživljanje je naravno, je del naših odnosov, povezanih s sociokulturnim okoljem, v katerem živimo.

Če imamo ob sebi osebe, s katerimi se lahko pogovorimo o teh občutkih, strahovih in željah, kadar jih zmoremo prepoznati in ubesediti, nas to najpogosteje pomiri. Izražanje, doživljanje strahu in anksioznosti je povsem normalen odziv v ustreznem kontekstu. Toda, kaj je tisto, kar nekaterim osebam pomaga preseči to stopnjo prilagoditvenega strahu in anksioznosti, drugim pa ne in se razvije močna socialna anksioznost oz. socialna anksiozna motnja?

Če v začetku pogledamo nekaj značilnosti socialne anksiozne motnje.

Osebe s socialno anksiozno motnjo navadno doživljajo:

  • intenzivne občutke zaskrbljenosti,
  • strahu,
  • osramočenosti,
  • nevrednosti in
  • ogroženosti v nekaterih ali v večini socialnih situacij.

Socialna anksioznost se odraža kot negativen odziv ali odpor do socialnega okolja ali izvajanja oziroma nastopanja v javnosti, ki lahko vključuje skrb, povezano z ocenjevanjem pri drugih osebah, pomanjkanje zaupanja v lastno sposobnost pri komunikaciji z drugimi, izogibajoče vedenje, povečan fiziološki odziv in/ali omejeno funkcioniranje.

Ravno intenzivnost doživljanja in pogostost sta tisti, ki tako osebo lahko ohromita do te mere, da je njeno vsakodnevno funkcioniranje omejeno. Šola, služba, prostočasne dejavnosti, druženje in intimnost so med področji, ki so lahko okrnjena do te mere, da osebi bistveno znižajo kakovost življenja in znižujejo samopodobo.

Simptomi

Simptomi, značilni za socialno anksiozno motnjo, so v njeni klinični fazi lahko zelo intenzivni in osebo močno ovirajo. Simptome motnje ločimo na telesne, čustvene, kognitivne in vedenjske.

Telesni simptomi, ki so najbolj izraziti in se najpogosteje pojavljajo, so zardevanje, hitro in plitko dihanje, občutek nemira v telesu, pospešeno bitje srca, občutek tiščanja v predelu prsnega koša, tresenje rok, tresenje glasu, potenje, suha usta, prebavne težave, mišična napetost, oblivanje vročine in občutek mrazenja. Doživljanje telesnih simptomov je pogosto za te osebe neprijetno, so zaradi njih zaskrbljeni ali se jih sramujejo, kar motnjo še poglablja.

Čustveni simptomi, povezani z motnjo, so neugodje, strah, tesnobnost, zadrega, sram, osramočenost, krivda, zaskrbljenost, negotovost, jeza nase in občutek osamljenosti. Ker je doživljanje teh čustev lahko zelo intenzivno in neprijetno, si osebe z motnjo skušajo intenzivnost doživljanja zmanjševati na različne načine, tako funkcionalne (terapevtska obravnava, sproščanje, pogovori …) kot nefunkcionalne (uživanje alkohola ali drog, zasvojenost z internetom).

Telesne in čustvene simptome spremljajo tudi kognitivni simptomi, kot so pretirano samozavedanje, samokritika, prisilne misli in samoponiževanje, ter vedenjski simptomi, kot so govorna zadržanost, molčečnost, zaprta drža, pasivnost v stiku, izogibanje očesnemu stiku in umikanje iz situacije.

Razvoj socialne anksioznosti v mladosti

Znaki socialne anksioznosti se najpogosteje pričnejo kazati že v otroštvu in v obdobju adolescence. To obdobje je razvojno gledano tudi ključno za razvijanje socialnih spretnosti, spoznavanje sebe in svojega telesa ter njegovih odzivov, za pridobivanje veščin obvladovanja in ubesedenja telesnih in čustvenih odzivov ter tudi obdobje za pridobitev osnovnega občutka varnosti v medsebojnih odnosih. Mladostnik v tem obdobju doživlja povečanje socialnih potreb, povečajo se metakognitivne sposobnosti in samozavedanje. Pri tem imajo lahko veliko vlogo starši, ki s svojim odnosom mladostniku nudijo varno okolje ter bazo, iz katere lahko raziskuje zunanji svet in nove odnose. Za mladostnike s socialno anksioznostjo je značilno, da se zapirajo vase, so bolj sramežljivi in plašni ter imajo manj medvrstniških odnosov. V pogledu socialnega okvira ima mladostnik s povišano socialno anksioznostjo manj komunikacije in stika s sovrstniki, kar lahko sproži, da se mladostnik še manj druži in ima še manj možnosti, da v odnosu s sovrstniki prejme pozitivne odzive. S tega stališča je pogled v družinske odnose še toliko zanimivejši, če predpostavljamo, da mladostnik razvije svoje temeljne socialne spretnosti v domačih, primarnih odnosih.

Pogostost/razširjenost

Anksiozne motnje so najpogostejše psihiatrične bolezni in znotraj njih je socialna anksiozna motnja med najbolj razširjenimi zanjo pa je značilna velika komorbidnost s psihopatologijami in nižjo funkcionalnostjo.

Različne raziskave navajajo, da se je s socialno anksiozno motnjo vsaj enkrat v življenju soočalo od okoli 16% ljudi.

 

Dejavniki tveganja

Raziskovanje dejavnikov tveganja socialne anksiozne motnje je široko in zajema več vidikov od nevrologije do sociologije, vključno z biološkimi, družinskim in genetsko pridobljenim zgodnjim temperamentom (na primer vedenjske inhibicije), socializacijskimi vzorci in psihološkimi dejavniki, od naučenega vedenja do kognitivnih dejavnikov. Ključni etiološki ali patogenetski mehanizmi socialne anksiozne motnje so večinoma neznani kljub številnim raziskavam o dejavnikih tveganja, poteku, kliničnih značilnostih in zdravljenju. Hkrati pa študije kažejo veliko vlogo dejavnikov okolja skupaj z genetskimi dejavniki.

Dejavnike tveganja, ki so hkrati tudi zaščitni dejavniki, lahko razvrstimo na genetske dejavnike, temperament, kognitivne dejavnike, pomanjkanje socialnih veščin, interakcijo starši-otrok, nenaklonjene socialne izkušnje in negativne (travmatične) življenjske dogodke. Podobno, kot je bilo ugotovljeno v raziskavah anksioznih motenj, se je tudi pri raziskavah socialne anksiozne motnje pokazalo, da imajo družinski dejavniki pomembno vlogo. V študijah je bil ugotovljen pomen družinskih dejavnikov tveganja pri razvoju socialne anksiozne motnje in pokazane so specifičnosti agregacije znotraj družin in njihov pomen pri razvoju motnje.

V nekaterih državah ZDA in Evrope diagnozo socialne anksiozne motnje prejme več žensk kot moških oseb, najbolj rizična skupina pa naj bi bile mlajše ženske. Čeprav je socialna anksiozna motnja pogosteje diagnosticirana pri ženskih osebah, v kliničnem zdravljenju med spoloma tako rekoč ni bistvenih razlik.

Pri osebah moškega spola je večja verjetnost strahu pred spoznavanjem oseb nasprotnega spola (angl. dating), imajo motnjo pretirane upornosti ali vedenjske motnje in pogosteje si lajšajo simptome motnje z uživanjem alkohola in nedovoljenih drog ter pogostejša je tudi motnja blokade pri uriniranju (angl. paruresis). Osebe ženskega spola s socialno anksiozno motnjo pa pogosteje poročajo o sočasnem večjem številu socialnih strahov in komorbidnosti z depresijo, bipolarno in drugimi anksioznimi motnjami.

Komorbidnost/soobolevanje

Socialna anksiozna motnja se pogosto pojavi kot predhodni pojav drugih duševnih motenj in je tesno povezana z anksioznimi dejavniki tveganja, kot so na primer vedenjske inhibicije. V nekaterih raziskavah navajajo da ima kar 46 % oseb s socialno anksiozno motnjo še drugo psihološko motnjo, v vsem življenju pa se ta pojavi pri 72 % oseb.

Socialna anksiozna motnja je najpogosteje povezana z drugimi anksioznimi motnjami, kot so panična motnja, specifična fobija, generalizirana anksiozna motnja in posttravmatska motnja, z depresijo, z osebnostno motnjo izogibanja, motnjami hranjenja in seksualnimi motnjami .

Pogosto je socialna anksioznost povezana tudi z uporabo psihoaktivnih substanc, akademsko oslabitvijo, z zavrnitvijo šolanja in s sočasnimi internaliziranimi simptomi, kot so depresija, osamljenost in nizka samopodoba. V večji kanadski študiji so ugotovili, da je socialna anksiozna motnja povezana z motnjami, ki so povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, tako alkohola kot prepovedanih drog. Osebe pogosto uporabljajo različne psihoaktivne snovi za samozdravljenje socialnih strahov in zmanjševanje zavedanja simptomov motnje, zloraba opojnih sredstev, predvsem alkohola, je pogosta, kajti osebo s socialno anksiozno motnjo opogumlja k vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih stikov. Vendar so simptomi zastrupitve s substanco ali njihova odtegnitev, kot je tresavica, lahko tudi nadaljnji vir socialnega strahu.

Visoka stopnja komorbidnosti se je pokazala tudi z agorafobijo in motnjo primanjkljaja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD).

Komorbidnost z drugimi motnjami je lahko velika težava pri zdravljenju, saj so simptomi posamezne motnje pogosto prepleteni in je težko diagnosticirati socialno anksiozno motnjo. Prisotnost komorbidnosti s katero od drugih motenj predstavlja tudi negativno implikacijo pri resnosti in prognozi socialne anksiozne motnje.

V zadnjih letih je pogosta tudi sozasvojenost z internetom in igranjem računalniških iger. Z igranjem iger si osebe ustvarijo virtualni svet, ki je zanje varen v pogledu izpostavljanja v socialnih odnosih v živo in manjše so možnosti izpostavljanja, da bi jih druge osebe ocenjevale. Pogosto se osebe v virtualnem internetnem omrežju izpostavljajo z namišljenimi vzdevki, kar jim notranje predstavlja dodatno varnost. Na ta način kljub temu vzdržujejo socialne stike, sicer virtualne, toda občutek osamljenosti in nevrednosti je manjši.

Tipi socialne anksiozne motnje

Pokazalo se je, da osebe, ki doživljajo strah samo v situacijah, povezanih z izvajanjem in nastopanjem pred občinstvom, predstavljajo posebno podskupino socialne anksiozne motnje v smislu etiologije, starosti ob nastopu motnje, fizioloških odzivov in odzivov na zdravljenje. Osebe s tem tipom socialne anksiozne motnje doživljajo strah v situacijah, povezanih z izvajanjem oziroma nastopanjem pred javnostjo, kar tipično najbolj ogroža njihovo poklicno življenje (glasbeniki, plesalci, različni izvajalci, nastopajoči, atleti), ali v vlogah, ki zahtevajo redno javno govorjenje. Strah, povezan z izvajanjem, je prisoten tudi pri delu, v šoli ali akademskem okolju, kjer so potrebne redne javne predstavitve. Posamezniki s tem tipom socialne anksiozne motnje ne doživljajo strahu ali se ne izogibajo socialnim situacijam, ki ne vključujejo nastopanja (angl. nonperformance social situations).

Glede na to, kako močno motnja vpliva na posameznikovo življenje, se tudi razlikujejo oblike socialne anksiozne motnje. V predhodnem priročniku DSM IV (angl. Diagnostic and statistical manual of mental disorders IV) je bila motnja razvrščena glede na stopnjo posplošitve anksioznosti za različne socialne situacije. Značilno za obliko negeneralizirane socialne anksiozne motnje je območje strahov ožje oz. so strahovi prisotni v specifičnih situacijah (izogibanje javnemu nastopanju – prisotna sta intenziven strah in tesnoba). Generalizirana socialna anksiozna motnja označuje motnjo, ki posameznika ovira na različnih socialnih področjih in strahovi vključujejo večino socialnih situacij (sestanek v službi, obisk predstave, nakupovalnega centra, zabave …). Ta oblika je tudi najpogosteje in najbolj preučevana. Tretja oblika, osebnostna motnja izogibanja, ki se navadno začne že v otroštvu ali mladosti in vključuje primere socialne zavrtosti, občutja neadekvatnosti in skrajnih občutljivost na kritiko, se kvalitativno ne razlikuje od generaliziranega tipa socialne anksioznosti, razlikuje pa se v resnosti, pri čemer je osebnostna motnja izogibanja hujši izraz teh motenj.

Generalizirani tip socialne anksiozne motnje je opisan tudi kot doživljanje močnega strahu pred in v večini socialnih situacij, medtem ko osebe s specifičnim tipom motnje doživljajo strahove v specifičnih situacijah, kot so javno izpostavljanje ali javno nastopanje, prehranjevanje ali pisanje v javnosti.

Glede na naravo socialne situacije, ki sproža socialno anksioznost, nekateri avtorji ločujejo interakcijsko anksioznost od anksioznosti pred nastopanjem. Osebe, ki doživljajo strah le ob izvajanju, se kvalitativno razlikujejo od tistih, ki doživljajo le interakcijski strah, in od tistih, ki doživljajo strah tako na področju interakcij kot izvajanja.

Interakcijska anksioznost

Pogosto je poimenovana tudi socialna plašnost, povezuje se s socialnimi situacijami, kadar je oseba udeležena v dvosmernem pogovoru. Pri mladostnikih se pogosto pojavi tudi pod izrazi zadrega, previdnost pred neznanci in separacijska anksioznost.

Izvajalska anksioznost

Strah pred javnim nastopanjem je med najpogostejšimi strahovi. V literaturi se za izvajalsko anksioznost uporabljata tudi pojma anksioznost pred občinstvom in anksioznost pred nastopanjem, v poljudni literaturi pa pogosto zasledimo izraz trema. Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz trema opisuje kot »veliko, živčno napetost in vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom«. Pojavi se lahko v različnih oblikah javnega nastopanja, najizrazitejša pa je v primerih, kadar obstaja možnost, da druge osebe vrednotijo in ocenjujejo posameznika, oz. je zanjo značilno, da se pojavi, kadar je vir občutka ogroženosti socialno okolje, ki vrednoti posameznika. Raziskovalec Buss v svojem delu opisuje dve vrsti anksioznosti, in sicer anksioznost v zvezi z izvajanjem nastopa in anksioznost zaradi negativnega vrednotenja. Anksioznost glede izvajanja je povezana s strahom pred neuspešnostjo nastopa, z zaskrbljenostjo zaradi kakovosti nastopa, s strahom, da nastop ne bo izveden uspešno. Anksioznost zaradi negativnega vrednotenja se povezuje s strahom pred zavrnitvijo; v tem primeru se oseba osredotoča nase in ne na nastop, prevevajo jo strahovi in misli, povezane s tem, da jo bodo poslušalci zavrnili ali je ne bodo sprejeli.

Situacije, v katerih osebe najpogosteje doživljajo socialno anksioznost

Socialne situacije, v katerih osebe s socialno anksioznostjo najintenzivneje doživljajo telesne in čustvene simptome, lahko ločimo na situacijsko pogojene ter na izvajanje oziroma nastopanje. Najpogostejše situacijsko pogojene strahove osebe doživljajo povezano z naslednjimi aktivnostmi:

  • vrniti blago v trgovino,
  • prirediti zabavo,
  • upreti se vsiljivemu prodajalcu,
  • pogovor z ljudmi, ki imajo avtoriteto,
  • poklicati nekoga, ki ga ne poznajo prav dobro,
  • udeležba na zabavi,
  • pogovarjanje z ljudmi, ki jih ne poznajo prav dobro,
  • spoznavanje tujcev,
  • biti v središču pozornosti,
  • izražanje nestrinjanja ali neodobravanja ljudem, ki jih ne poznajo prav dobro,
  • gledati v oči ljudem, ki jih ne poznajo prav dobro.

Strahovi, zaskrbljenost in izogibanje, povezani z izvajanjem ali nastopanjem, so povezani z aktivnostmi, kot so:

  • telefoniranje v javnosti,
  • sodelovanje v majhnih skupinah,
  • prehranjevanje v javnih prostorih,
  • pitje v družbi v javnih prostorih,
  • igra, nastop ali govor pred občinstvom,
  • opravljanje dela, ko te nekdo opazuje,
  • pisanje, ko te nekdo opazuje,
  • uriniranje v javnem stranišču,
  • prihod v prostor, ko vsi že sedijo,
  • povedati svoje mnenje na sestanku,
  • pisanje testa,
  • poročati v skupini,
  • poskušati priti po koga.

Kot vidimo, socialni strahovi osebe okrnijo na veliko področjih, tako na kariernih kot na zasebnih, prostočasnih, in je kakovost njihovega življenja lahko bistveno slabša, kot če motnje ne bi bilo.

Potek in prognoza

Pri osebah, ki doživljajo simptome socialne anksiozne motnje v večini socialnih situacij, se je pokazalo, da se motnja pogosto razvije zgodaj v mladosti, med desetim in šestnajstim letom, pri čemer ima najpogosteje vztrajen in kronični potek. Tveganje za začetek motnje naraste po devetem letu in upade po dvajsetem letu starosti, pri čemer nekatere raziskave poročajo o nastopu motnje tudi že pri sedmih letih.

Pri osebah s specifičnim tipom motnje se motnja pogosteje razvije pozneje, kot posledica težjega socialnega dogodka, travme ali socialnega dogodka, v katerem so osebe doživele močno izkušnjo zavrnjenosti ali osramočenosti, ker niso zadostile kriterijem želenega ali sprejemljivega socialnega vedenja. Za pojav izvajalske anksioznosti sta najbolj kritični obdobje prehoda iz otroštva v adolescenco in obdobje adolescence, ko so mladostniki stari med 14 in 19 let, pojavi pa se lahko tudi pozneje, v mladi odraslosti.

Kot kažejo klinične raziskave, se znaki socialne anksiozne motnje začnejo kazati že v otroštvu in se v dobi mladostništva lahko razvijejo v motnjo, pri čemer se mnogo odraslih ne spomni, kdaj so simptomi nastopili, oziroma se ne spomnijo obdobja, ko simptomi socialne anksioznosti še niso bili tako izraziti. Postopoma se v mladi odraslosti simptomi in oblike vedenja, značilni za socialno anksiozno motnjo, ustalijo, so brez večjih nihaj, s težnjo po tem, da trajajo dolgo in postanejo kronični brez spontanih izboljšanj ali okrevanj. V eni od opaznih raziskav naravnega poteka socialne anksiozne motnje so ugotovili, da ima potek motnje več različic: je vedno enak (43,6 %), potek, ki se stalno slabša (10,3 %), fluktuirajoč (25,6 %), fazičen (20,5 %), pri čemer potek, ki kaže na izboljšanje, sploh ni bil naveden.

Iz navedenega lahko sklepamo, da je socialna anksiozna motnja stalen in nespremenljiv vzorec odzivanja v socialnih situacijah, da sicer motnja v svoji jakosti lahko niha, vendar traja vse življenje. Prognoza za osebe z motnjo zato ni najugodnejša. Zgodnji pojav simptomov in njihova stalnost ne kažeta na dobro prognozo. Otroci in mladostniki s socialno anksiozno motnjo v odrasli dobi kažejo veliko tveganje za razvoj drugih oblik psihičnih motenj, zlasti agorafobije, ali pa se njihovo stanje zapleta z odvisnostjo od alkohola, zdravil ali drog. Osebe, ki že takoj kažejo komorbidnost socialne anksiozne motnje z drugimi psihičnimi motnjami, pa imajo še slabšo prognozo.

Ravno tako imajo slabšo prognozo osebe, ki ne vedo, da lahko prejmejo ustrezno pomoč, in tiste, ki se tej pomoči zavestno izogibajo, v primerjavi z osebami, ki pomoč poiščejo in so za zdravljenje motivirane .

Funkcionalne posledice

Osebe, ki doživljajo simptome socialne anksiozne motnje v večini socialnih situacij, so bolj funkcionalno oslabljene, imajo nižjo izobrazbo, so bolj depresivne kot osebe s specifičnim tipom motnje. Zaradi doživljanja anksioznosti se izogibajo socialnim situacijam, kot so pogovori z avtoriteto, neformalni pogovori, sodelovanje v skupinah, druženje. Zato je motnja povezana z večjo stopnjo prekinitve šolanja, opuščanjem poklicnega napredka, zaposljivostjo, produktivnostjo na delovnem mestu, socialno-ekonomskim statusom, s slabšim počutjem, kakovostjo življenja in zmanjšanjem letom primernih aktivnosti.

Simptomi, ki spremljajo socialno anksiozno motnjo, lahko močno zmanjšajo funkcionalnost, okrnijo zasebno življenje, kadar pa se stanje socialne anksioznosti slabša, se lahko pojavijo panični napadi in depresija. Socialna anksiozna motnja je v visokem deležu z depresijo in različni zasvojenostmi in v tej kombinaciji povezana z večjo okvaro v funkcionalnosti, nižjo izobrazbo in manjšimi dohodki.

Osebe z izvajalskim tipom socialne anksiozne motnje doživljajo močne stiske pri javnem izpostavljanju oz. nastopanju, ki se kažejo kot močni psihofizični odzivi, in se zelo pogosto izogibajo tem situacijam. Javno ponižanje, hujša osramotitev in druge neprijetne ter stresne izkušnje prispevajo, da se motnja še utrdi in da se stopnjujejo težave, povezane z njo.

Osebe s socialno anksiozno motnjo poročajo za obdobje mladostništva o deficitih in težavah v šoli, pri socialnih stikih, okrnjeni so druženje s sovrstniki, nastopanje pred razredom in udeleževanje pri obšolskih dejavnosti. Motnja je pogosto povezana s slabim učnim uspehom, osipom pri izobraževanju, kar pomeni, da lahko socialna anksiozna motnja dolgoročno negativno vpliva na življenje mladostnikov. V odraslosti se motnja odraža s slabšo storilnostjo in produktivnostjo na delovnem mestu, brezposelnostjo (nezaposlenost je tudi napovedovalni dejavnik za vztrajanje socialne anksiozne motnje), z opuščanjem poklicnega napredka, socialnoekonomskim statusom, s slabšim počutjem, kakovostjo življenja in zmanjšanjem letom primernih aktivnosti.

Socialna anksiozna motnja je povezana tudi z oslabitvijo funkcionalnosti v medosebnih odnosih, še posebej v družabnem življenju in tudi pri odnosih z bližnjimi, ovira in zmanjšuje pa tudi prostočasne dejavnosti. Socialno anksiozne osebe so v manjši meri udeležene v socialnih in intimnih odnosih, pogosteje so brez intimnega partnerja, neporočene ali ločene in nimajo otrok, kar je pogosteje med moškimi, pri starejših osebah se lahko poslabša tudi skrb zase, kot so opustitev športnih aktivnosti, slabša osebna nega ter opuščanje prostovoljnih dejavnosti.

Kljub vsem navedenim težavam in posledicam si le majhen del socialno anksioznih mladostnikov poišče pomoč za svoje težave. Ker pri teh mladostnikih obstaja tveganje za razvoj drugih motenj in različnih psihosocialnih pomanjkljivosti v odraslosti, je potreben razvoj preventivnih in intervencijskih strategij. Essau, Conradt in Petermann navajajo, da je razvoj socialne anksiozne motnje mogoče odkriti na učinkovit in stroškovno učinkovit način, še posebej, če so mladostniki še vedno v šoli, ter da bi z ustreznim izobraževanjem učiteljev ti lahko opozorili na zgodnje znake motnje pri mladostnikih.

Čustveno izogibanje

Barlow s soavtorji opisuje strategijo čustvenega izogibanja, ki se nanaša na katerokoli kognitivno ali vedenjsko strategijo, katere cilj je preprečiti polno in intenzivno čustveno doživetje ali vznemirjenje.

Za strategijo čustvenega izogibanja je značilno, da jo oseba uporabi, še preden je do čustva sploh prišlo. Avtorji so definirali tri tipe strategij čustvenega izogibanja:

  1. vedenjsko in interoceptivno izogibanje,
  2. kognitivno izogibanje,
  3. varnostni signali.

1. Vedenjsko in interoceptivno izogibanje

Med vedenjsko in interoceptivno izogibanje uvrščamo strategiji:

  • situacijsko izogibanje/izhod iz situacije,
  • subtilno vedenjsko izogibanje.

Situacijsko izogibanje/izhod iz situacije nastopi tedaj, ko oseba predvidi, da je socialna situacija zanjo ogrožajoča in bo lahko potencialno doživela težja čustva in stiske.

Subtilno vedenjsko izogibanje se navadno pojavi, ko oseba zazna situacijo, ki jo povezuje z močnimi čustvi; tako so interoceptivno izogibanje (izogibanje telesnim občutkom) včasih opazili pri posameznikih s panično motnjo. Taki posamezniki se lahko začnejo izogibati dejavnosti s težjimi telesnimi napori, ki povzročajo podobne telesne senzacije (zadihanost, povišan srčni utrip, rdečica), kot jih doživljajo v težjih socialnih situacijah.

2. Kognitivno izogibanje/izhod

Primera kognitivnega izogibanja (Moses in Barlow 2006, 148) sta:

  • ustvarjanje neke motnje med pogovorom, s katero oseba premakne pozornost nekam drugam, da prepreči doživljanje čustvene izkušnje,
  • uglašen navzven med pogovorom (angl. tuning out).

3. Varnostni signali (angl. safety signals)

Tretja oblika čustvenega izogibanja je uporaba varnostnih signalov. Posamezniki lahko nosijo predmete, ki služijo kot talismani, na primer mobilni telefon, igrače, prazno steklenico, ali imajo vedno v rokah gradivo za branje, ker ti predmeti nudijo občutek varnosti pri močnejšem čustvenem doživljanju, ali nekaj, kar prekrije obraz in oči, kot so sončna očala ali klobuk.

Terapevtska obravnava socialne anksioznosti

Socialna anksiozna motnja ima med motnjami razpoloženja in med anksioznimi motnjami najnižjo raven zdravljenja. Kljub obsegu stisk in socialnih oslabitev, povezanih s socialno anksiozno motnjo, le približno polovica posameznikov s to motnjo poišče zdravljenje. Zdravljenje pogosto poiščejo šele po 15 ali 20 letih doživljanja simptomov. Posledice pa se kažejo kot zmanjšana funkcionalnost, poklicna nezmožnost in/ali izostajanje na delovnem mestu ter tudi v obliki samomorov.

Manj kot 20 % oseb poišče strokovno pomoč, to pa povezujejo s tem, da se prizadeti posamezniki bojijo, da bi se njihovo bolezensko stanje razkrilo, ali zaradi finančne stiske ali zaradi nepoznavanja poiskati pomoč.

Zdravljenje socialne anksiozne motnje je v zadnjem obdobju integrativno. Sestavljeno je iz različnih oblik psihoterapije in zdravil, ki si lahko sledijo zaporedno, oseba je lahko v različnih tretmajih hkrati, ter iz različnih postopkov, ki so se v praksi izkazali za učinkovite. Zelo pogoste so tudi skupinske obravnave, ker so glede na učinek stroškovno učinkovite. V Sloveniji je bila med drugim izvedena tudi raziskava terapevtske skupine oseb s socialno anksiozno motnjo (terapevtska skupina “Odnos – Izziv ali stiska?“), ki je bila vodena po modelu relacijske družinske terapije, katere izsledki so pokazali pozitivne spremembe in znižanje socialne anksioznosti.

Različni avtorji navajajo prednosti in slabosti individualne in skupinske obravnave. Prednosti individualne obravnave so predvsem, da terapevt sledi procesu posameznika, njegovim specifikam, prilagaja terapevtski proces zmožnosti in potrebam posameznika. Potencialne koristi skupinske obravnave so: večja enostavnost v simulaciji socialnih razmer v igranju vlog, izpostavljenost že samo s tem, da je posameznik v skupini, medsebojna podpora med člani skupine, potencialno koristne socialne primerjave in posredno učenje, medtem ko so drugi člani skupine v različnih vlogah. Potencialne slabosti skupinske obravnave so: možnost manjše pozornosti na posamezne probleme in disfunkcionalna prepričanja posameznika ter okrepitev izogibajočega vedenja v skupini, kar lahko vpliva na uspešnost obravnave.

Raziskave kažejo, da se v skupinski terapiji poveča kohezivnost, izboljšajo se simptomi socialne anksioznosti, nastopi tudi izboljšanje glede splošne tesnobnosti, depresivnosti in splošne funkcionalnosti. Ugotovitve so skladne z idejo, da so spremembe v skupinski koheziji povezane s stopnjo redukcije simptomov socialne anksioznosti in zato govorimo o pomembnosti nespecifičnih terapevtskih dejavnikov za izid obravnave. Skupina se lahko uporabi tudi za to, da posamezniki vadijo nove medosebne veščine in veščine spoprijemanja, razvijajo sposobnost za zaupanje drugim, izkušajo zmanjšano izolacijo in razvijajo sposobnost za pomoč drugim. Yalum pravi, da je povezanost, kohezija skupine ključna za delovanje ostalih terapevtskih dejavnikov v procesu terapije.

V raziskavah se je tudi pokazalo, da je psihološka obravnava v skupinskih terapijah učinkovita.

V psihoterapevtskih obravnavah in postopkih se pogosto uporabljajo tehnike, kot so: sistematična desenzitizacija, izpostavljanje, prepoznava negativnih misli, spoznavanje in izvedba tehnik sproščanja mišičnih napetosti, sistematično racionalno rekonstruiranje, psihoedukacija in v zadnjem obdobju čuječnost.

V zadnjih letih se v terapevtsko obravnavo, tako individualno kot skupinsko, vključujejo elementi čuječnosti. Čuječnost pomaga osebam pridobiti večji nadzor nad telesnimi odzivi, boljšo koncentracijo, večje zavedanje svojega telesa in zmanjšati telesne simptome socialne anksioznosti, kot so nehoteno zardevanje, pospešeno bitje srca, tresenje in čezmerno potenje.

 

Prispevek je povzet iz doktorske disertacije: “Čampa, Boštjan. 2018. Socialna anksioznost in relacijska družinska terapija. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani.”

 

 

Viri:

Acarturk, Ceren, Pim Cuijpers, Annemieke van Straten in Ron de Graaf. 2009. Psychological treatment of social anxiety disorder: a meta-analysis. Psychol Med 39, št. 2:241-254.

Anhalt, Karla, in Tracy L. Morris. 2008. Prenting characteristics associated with anxiety and depression: a multivariate approach. Journal of Early & Intensive Behavior Intervention 5, št. 3:122-137.

Antony, Martin M, in Richard P Swinson. 2008. The Shyness & Social Anxiety Workbook: Proven, Step-By-Step Techniques for Overcoming Your Fear: New Harbinger Publications.

APA, American Psychiatric Association. 2013. Diagnostic and statistical manual of mental disorders: DSM-5. Washington, DC: American Psychiatric Association.

Barlow, David H., Laura B. Allen in Molly L. Choate. 2016. Toward a Unified Treatment for Emotional Disorders – Republished Article. Behavior Therapy 47, št. 6:838-853.

Beard, Courtney, Ethan Moitra, Risa B. Weisberg in Martin B. Keller. 2010. Characteristics and predictors of social phobia course in a longitudinal study of primary-care patients. Depression and Anxiety 27, št. 9:839-845.

Beidel, Deborah C., in Samuel M. Turner. 2007. Shy children, phobic adults: Nature and treatment of social anxiety disorders, 2nd ed. Washington, DC, US: American Psychological Association.

Bögels, Susan M., Lynn Alden, Deborah C. Beidel, Lee Anna Clark, Daniel S. Pine, Murray B. Stein in Marisol Voncken. 2010. Social anxiety disorder: questions and answers for the DSM-V. Depression and Anxiety 27, št. 2:168-189.

Brown, Timothy A., Laura A. Campbell, Ra L. Lehman, Jessica R. Grisham in Richard B. Mancill. 2001. Current and lifetime comorbidity of the DSM-IV anxiety and mood disorders in a large clinical sample. Journal of Abnormal Psychology 110, št. 4:585-599.

Cairney, John, Laura McCabe, Scott Veldhuizen, Laurie M. Corna, David Streiner in Nathan Herrmann. 2007. Epidemiology of social phobia in later life. The American Journal of Geriatric Psychiatry 15, št. 3:224-233.

Centers for Disease Control and Prevention. 2008. The International Classification of Diseases, Ninth Revision, Clinical Modification (ICD-9-CM). Atlanta.

Chartier, Mariette J., John R. Walker in Murray B. Stein. 2003. Considering comorbidity in socialphobia. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology 38, št. 12:728-734.

Clark, David M. 2001. A cognitive perspective on social phobia. V: W. Ray Crozier in Lynn E. Alden, ur. International Handbook of Social Anxiety: Concepts, Research and Interventions Relating to the Self and Shyness, 193-218. New York: John Wiley & Sons Ltd.

Cox, Wendy J., in Justin Kenardy. 1993. Performance anxiety, social phobia, and setting effects in instrumental music students. Journal of Anxiety Disorders 7, št. 1:49-60.

Čampa, Boštjan. 2018. Socialna anksioznost in relacijska družinska terapija. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani.

Erić, Ljubomir, Neda Baćić in Miran Možina. 2010. Psihodinamična psihiatrija. Del 2. Ljubljana: Hermes IPAL.

Erzar, Tomaž. 2007. Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Essau, Cecilia A., Judith Conradt in Franz Petermann. 1999. Frequency and comorbidity of social phobia and social fears in adolescents. Behaviour Research and Therapy 37, št. 9:831-843.

Faravelli, Carlo, T. Zucchi, B. Viviani, R. Salmoria, A. Perone, A. Paionni, A. Scarpato, D. Vigliaturo, S. Rosi, D. D’Adamo, D. Bartolozzi, C. Cecchi in L. Abrardi. 2000. Epidemiology of social phobia: a clinical approach. European Psychiatry 15, št. 1:17-24.

Furmark, Tomas, M. Tillfors, P. O. Everz, I. Marteinsdottir, O. Gefvert in M. Fredrikson. 1999. Social phobia in the general population: prevalence and sociodemographic profile. Social Psychiatry & Psychiatric Epidemiology 34, št. 8:416.

Ginsburg, Golda S., Lynne Siqueland, Carrie Masia-Warner in Kristina A. Hedtke. 2004. Anxiety disorders in children: Family matters. Cognitive and Behavioral Practice 11, št. 1:28-43.

Heimberg, Richard G., Craig S. Holt, Franklin R. Schneier in Robert L. Spitzer. 1993. The issue of subtypes in the diagnosis of social phobia. Journal of Anxiety Disorders 7, št. 3:249-269.

Henderson, Lynne, in Philip Zimbardo. 2010. Shyness, Social Anxiety, and Social Anxiety Disorder. V: Stefan G. Hofmann in Patricia M. DiBartolo, ur. Social Anxiety (Second Edition), 65-92. San Diego: Academic Press.

Hofmann, Stefan G., in Patricia Marten DiBartolo. 2014. Social anxiety : clinical, developmental, and social perspectives.

Kashdan, Todd B., Patrick E. McKnight, J. Richey in Stefan G. Hofmann. 2009. When social anxiety disorder co-exists with risk-prone, approach behavior: Investigating a neglected, meaningful subset of people in the National Comorbidity Survey-Replication. Behaviour Research and Therapy 47, št. 7:559-568.

Kessler, Ronald C., W. Chiu, O. Demler in E. E. Walters. 2005. Prevalence, severity, and comorbidity of 12-month dsm-iv disorders in the national comorbidity survey replication. Archives of General Psychiatry 62, št. 6:617-627.

Kessler, Ronald C., Murray B. Stein in Patricia Berglund. 1998. Social Phobia Subtypes in the National Comorbidity Survey. Am J Psychiatry 155, št. 5:613-619.

Ohayon, Maurice M., in Alan F. Schatzberg. 2010. Social phobia and depression: Prevalence and comorbidity. Journal of Psychosomatic Research 68, št. 3:235-243.

Puklek Levpušček, Melita. 2006. Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu : razvojni, šolski in klinični vidik, Razprave Filozofks fakultete. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Rapee, Ronald M., in Susan H. Spence. 2004. The etiology of social phobia: empirical evidence and an initial model. Clinical Psychology Review 24, št. 7:737-767.

Ruscio, Ayelet Meron, T. Brown, W. Chiu, J. Sareen, M. Stein in R. Kessler. 2008. Social fears and social phobia in the USA: Results from the National Comorbidity Survey Replication. Psychological Medicine: A Journal of Research in Psychiatry and the Allied Sciences 38, št. 1:15-28.

Stein, Murray B., in Yin M. Kean. 2000. Disability and quality of life in social phobia: Epidemiologic findings. The American Journal of Psychiatry 157, št. 10:1606-1613.

Stein, Murray B., John R. McQuaid, Charlene Laffaye in Margaret E. McCahill. 1999. Social phobia in the primary care medical setting. The Journal of Family Practice 48, št. 7:514-519.

Taube-Schiff, Marlene, Michael K. Suvak, Martin M. Antony, Peter J. Bieling in Randi E. McCabe. 2007. Group cohesion in cognitive-behavioral group therapy for social phobia. Behaviour Research and Therapy 45, št. 4:687-698.

Turner, Samuel M., Deborah C. Beidel in Leonard H. Epstein. 1991. Vulnerability and risk for anxiety disorders. Journal of Anxiety Disorders 5, št. 2:151-166.

Wittchen, Hans-Ulrich, in Lydia Fehm. 2001. Epidemiology, patterns of comorbidity, and associated disabilities of social phobia. Psychiatric Clinics of North America 24, št. 4:617-641.

Yalom, Irvin D., in Molyn Leszcz. 2005. The theory and practice of group psychotherapy. New York: Basic Books.

Socialna anksioznost oz. socialna fobija